V Slovenskem društvu Hospic si s programom Detabuizacija smrti prizadevamo pokazati, kako pomembno je govoriti o umiranju, smrti in žalovanju. Ne samo zato, ker so te stvari neločljivo povezane z življenjem in se v vlogi žalovalca prej ko slej znajde vsak izmed nas, tudi zato, ker se vsakemu izmed nas lahko zgodi, da odidemo prej, kot smo načrtovali in si želeli in tako za sabo pustimo nedokončane stvari, neizrečene besede in žalovalce, ki zaradi svoje neizkušenosti velikokrat niso kos vlogi, v katero so bili tako neusmiljeno prisiljeni.

V januarskem Hospickafeju se bomo z gostjo pogovarjali o otrocih, ki žalujejo zaradi smrti drage in ljube osebe. Otroci so velikokrat spregledani žalovalci. Njihovo razumevanje smrti ni enako našemu, saj šele okoli dvanajstega leta starosti dokončnost smrti razumejo tako, kot jo razumemo odrasli. Da bi lažje razumeli, da osebe, ki so jo imeli radi, v njihovem življenju ne bo več, potrebujejo obredje in proces, predvsem pa nekoga, ki jim z veliko občutka pojasni, kaj se je zgodilo, in postane njihova opora, ko se je treba z izgubo soočiti.
Gostja Andreja Goropevšek je izgubo očeta doživela kot desetletna deklica. Kot odrasla ženska je v knjigi z naslovom Ati, kje si? opisala svojo spopadanje s to izgubo. Bila je spregledani žalovalec in to je v njenem življenju pustilo bridke sledi. Rane, ki se dolgo niso zacelile in so se odpirale znova in znova.

Klepetali bova v torek, 7. januarja 2025, ob 17.00 v Knjižnici Velenje. Veseli bova, če se nama boste pridružili.

Ivana Šikonija, Hospic Velenje