Slovensko društvo Hospic, ki bo prihodnje leto zabeležilo 30 let delovanja, ima sedež območnega odbora na Šaleški 2d (Standard) v Velenju, s svojimi programi pa je na voljo tudi občanom Šoštanja in Šmartna ob Paki. Strokovna sodelavka odbora je Jasna Zorec, prostovoljka Ivana Šikonija in sodelavka prek javnih del Teja Gorogranc.

Podpora skozi programe sočutja

Poleg programov Spremljanje umirajočih bolnikov in njihovih svojcev, Detabuizacija smrti in Prostovoljstvo, izvajajo tudi program Žalovanje odraslih, otrok in mladostnikov, v okviru katerega so žalujočim na voljo tako individualni telefonski ali osebni razgovori kot skupinske oblike dela; odprte ali zaprte skupine za žalujoče, klubi, vikend skupine, Tabor Levjesrčnih za otroke in mladostnike in Levjesrčna druženja.
»Vodilo pri našem delu z žalujočimi je, da odpiramo varen prostor pogovora, čutenja in tudi tišine ter da smo sočutni poslušalci,« pravijo v Hospicu.
Velenjski odbor deluje 28 let in v oktobru so pripravili dan odprtih vrat z namenom, da jih ljudje spoznajo, poiščejo informacije in da izvedo, kje se nahajajo njihovi poslovni prostori.
»Ljudje se na nas obrnejo, ko so v stiski, ko žalujejo. Umiranje in smrt sta v naši kulturi še vedno tabu temi,« meni Ivana Šikonija. »Bolezen in smrt sta odrinjeni na obrobje, vsi pa se premalo zavedamo, da je pravzaprav tudi smrt integralni del življenja. Rojstvo ga začne, smrt pa, recimo, konča zemeljsko življenje, in je tako integralni del tega cikla. Mislim, da smrt še vedno marsikoga navdaja vsaj z nelagodjem, če ne že s strahom.

Premagovanje tabujev

Ampak če bi imeli malo bolj pred očmi ta življenjski cikel, bi se mogoče v odnosu do minevanja malo bolj omehčali. To je tudi del našega poslanstva, da poskušamo premagati tabuje, ki so povezani z umiranjem, s smrtjo.«

Starejši ljudje velikokrat rečejo, da se v bistvu ne bojijo smrti, ampak trpljenja. Težava je tudi, da se doma, ko slutimo, da prihaja čas slovesa, ne pogovorimo o načinu slovesa in vsem drugem, kar to prinaša.

»To pa je recimo tisto okno, skozi katero lahko vstopimo sodelavci Hospica. Doma so ti pogovori težki. Mislim, da velikokrat tudi zato, ker so svojci čustveno obremenjeni zaradi umiranja svojega bližnjega in je mogoče lažje to dogajanje spremljati nekomu, ki ni toliko čustveno obremenjen. Če torej ljudje čutijo, da potrebujejo pomoč, smo tukaj zanje,« sklene Ivana Šikonija.