Slovenci 31. oktobra praznujemo državni praznik dan reformacije. Dela prost dan je posvečen verskemu, pa tudi političnemu in kulturnemu gibanju v 16. stoletju, katerega pobudnik je bil nemški duhovnik in profesor teologije Martin Luter, ki je s 95 tezami ostro nastopil proti slabim razmeram v takratni katoliški cerkvi. 31. oktobra 1517 naj bi teh 95 tez pribil tudi na vrata cerkve v Wittenbergu, zato se praznike reformacije tudi po drugih državah obeležuje 31. oktobra.
Za Slovence je bil zlasti pomemben kulturni vidik gibanja, saj nam je s Trubarjevim Katekizmom in Abecednikom, izdanima leta 1550, prinesel prvi tiskani knjigi v slovenskem jeziku. S tem so bili postavljeni temelji za razvoj slovenskega knjižnega jezika kot podlage za oblikovanje enotnega slovenskega naroda; »lubih Slovencev« kot nas je prvi poimenoval prav Primož Trubar. V tem obdobju smo Slovenci dobili tudi prvo slovnico slovenskega jezika (sicer v latinskem jeziku) Adama Bohoriča ter celoten prevod Biblije, za kar je poskrbel Jurij Dalmatin.
Velenjska trška cerkev
V versko-kulturno dogajanje 16. stoletja je bila vključena tudi Šaleška dolina, kjer se že le desetletje po Lutrovem nastopu omenjajo pripadniki »nove vere«. Še močneje pa se je protestantizem v dolini utrdil v drugi polovici stoletja, ko je v sedemdesetih letih 16. stoletja uspelo velenjskemu graščaku Baltazarju Wagnu pridobiti za luteransko bogoslužje velenjsko trško cerkev, današnjo cerkev sv. Marije v Starem Velenju. Prav tako se je Baltazar Wagen skupaj z ostalimi šaleškimi plemiči zelo angažiral tudi pri gradnji protestantske cerkve v Govčah pri Žalcu, ki jo je konec osemdesetih let 16. stoletja postavila močna protestantska skupnost s Celjskega. Cerkev v Govčah, ki je bila že dve desetletji po svoji izgradnji uničena, velja za najznamenitejšo protestantsko cerkev na Slovenskem.
V skladu s svojo usmeritvijo, da je treba vernikom omogočiti branje Svetega pisma v domačem jeziku, pa so luterani leta 1574 v Velenju odprli tudi šolo. Poučevanje se je verjetno vršilo v kaplanovi hiši v trgu, pouk pa je najprej potekal v nemškem jeziku, saj je bil predikant Andrej Majer Nemec. Leta 1576 so luterani v Velenje pripeljali novega predikanta, ki je znal slovensko. S porazom luteranstva je šola propadla, enako pa je tudi trška cerkev, okoli katere se je vodil skoraj trideset let dolg spor med škalskimi župniki, ki so jih podpirali ljubljanski škofje, ter velenjskimi graščaki, ponovno prešla v roke katoliške cerkve. 9. aprila 1600, na belo nedeljo, jo je z velikansko procesijo ponovno prevzel in posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. Pokopališče okoli cerkve pa je še desetletja služilo pokopu protestantov, kar kaže, da je bil tudi v Šaleški dolini protestantizem prisoten vsaj še prva desetletja 17. stoletja, dokler se niso vsi protestanti ali postopno vrnili k »stari veri« ali se izselili oziroma pomrli. Spopad za stavbo cerkve v Starem Velenju je postal najodmevnejši del dogajanja, vezanega na katoliško-luteranski spor v Šaleški dolini.
Evropske Poti reformacije
Med vnetimi pristaši »nove vere«, ki se je uveljavila zlasti med plemstvom, medtem ko se ji meščanstvo in kmetje skoraj niso pridružili, sta bila tudi Jurij in Hektor Trebniška z gradu Švarcenštajn v Lazah kot še enem pomembnem luteranskem centru v dolini. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani hranijo popis slovenskih in nemških Biblij, ki so jih hranili na švarcenštajnskem gradu ter jih od tam skrivoma razpošiljali naprej po Štajerskem.
Z namenom ohranjanja in prezentacije protestantske kulturne dediščine na tleh Šaleške doline je Mestna občina Velenje že od samega začetka članica združenja Poti reformacije (Routes of Reformation – RoR) kot del Evropske kulturne poti, katere članice si na temelju vrednot Sveta Evrope prizadevajo za prezentacijo dediščine reformacije na tleh Srednje Evrope. V Sloveniji so bile kot del evropske mreže ob šestih točkah v Murski Soboti in njeni okolici identificirane še štiri točke v Velenju, ob Velenjskem gradu še cerkev sv. Marije v Starem Velenju, Hiša mineralov, ki predstavlja približno lokacijo prve šole v Velenju, ter cerkev sv. Andreja v Šaleku z vzidano protestantsko nagrobno ploščo Rosine Uršule Raumschüssel z gradu Šalek. Nagrobnik je danes hranjen v Muzeju Velenje, severno steno cerkve sv. Andreja pa od leta 2019 krasi kopija nagrobnika, ki so jo odkrili ob zaključku projekta ter odprtju slovenskega dela poti. Prvotno naj bi se nagrobnik nahajal v kapeli gradu Šalek. Naloge Mestne občine Velenje v združenju Poti reformacije je letos prevzel Muzej Velenje.
Literatura: Nekaj zgodovine šmartinske podružnice škapulirske M. b. v Velenju, Velenje: samozaložba, 1928; T. Ravnikar, Po poteh reformacije v Šaleški dolini, Velenje: Muzej Velenje, 2008.
