Tina Felicijan ni zgolj novinarka, turistična vodnica in vodja projektov Kulturno izobraževalnega društva Comadres; je mojstrica besed in pripovedovanja, ki s pronicljivim razmišljanjem in iskrenim pristopom osvetljuje svet okoli nas. Njene besede ne le informirajo, ampak tudi navdihujejo, saj vsak stavek odseva globoko osebno noto in bogate izkušnje. Tina v intervjuju predstavi svoje spomine na nepozabne zgodbe, pogled na prihodnost novinarstva in digitalnih medijev ter strast do potovanj in lokalne turistične dediščine. Spregovori tudi o delih Šaleške doline, ki jih obiskovalci pogosto spregledajo, in podeli osebno pot skozi mladinske organizacije, ki so jo oblikovale v to, kar je danes.

Katera zgodba, ki si jo doslej pokrivala, ti je ostala najbolj v spominu in zakaj?

»Bolj kot zgodbe so se mi v spomin vtisnili nekateri prizori in ljudje, nekatere izkušnje in doživetja. Imela sem privilegij, da sem doživela nekaj resnično veličastnih in neponovljivih trenutkov ob raznih priložnostih. Hvaležna sem za pogovore s tistimi ljudmi, ki ne govorijo, kar morajo, ampak govorijo, kar želijo. Delijo z drugimi, kar ni lahko povedati, je pa prav. Najraje sem posredovala zgodbe, ki nosijo neko univerzalno, trajno sporočilo in imajo moč, da spreminjajo poglede na svet. Največ odzivov sem prejela za svoje kolumne, še posebej takrat, ko sem kritično obravnavala lokalne teme. Verjamem, da ima kakovostno novinarstvo pomembno vlogo pri oblikovanju družbenega diskurza.«

Kako vidiš prihodnost novinarstva v dobi digitalnih medijev in družbenih omrežij?

»Oboje je morda že zamujena priložnost za razvoj alternativnih oziroma zgolj od občinstva odvisnih medijev in s tem bolj svobodnega novinarstva, ki še nikoli ni imelo boljših možnosti, da se emancipira od tradicionalnih medijev in njihovega diskurza ter se vrne k svojemu bistvu. Paradoksalno je, da je kakovostno novinarstvo v vse bolj informirani in izobraženi družbi kljub vse bolj dostopnim medijem, ki omogočajo vse večjo demokratičnost, vse bolj redka medijska vsebina. Zato menim, da prihodnost novinarstva ni vprašanje tehnologij, blaginje ali drugih meril družbenega napredka, temveč integritete posameznikov, ki ta poklic opravljajo, in budnosti občinstva, ki ta poklic ceni in ga je pripravljeno podpreti. Najbolj uživam v organizaciji intervjujev in pogovorov, kjer lahko poglobljeno obravnavam teme in izberem kakovostne sogovornike.«

Kateri je bil tvoj najljubši potovalni cilj doslej in zakaj? Kako se pripraviš na potovanja?

»Moja potovanja so prej splet okoliščin in verižnih reakcij kot pa načrtov in ciljev. Ne potujem po seznamu destinacij. Potujem, kamor lahko, kadar lahko. Vedno pa je namen pot, ne cilj. Pripravim se tako, da na potovanje vzamem še manj, kot mislim, da potrebujem. Destinacijo raziskujem instinktivno med potjo samo. Tisti presenetljivi prizori vsakdanjosti dežele in občutki ob opazovanju podrobnosti v široki sliki mi pomenijo več od potovalnih trofej, ob katerih se gnetejo turisti. Sicer so dežele, ki so doslej name pustile najmočnejši vtis, Peru, Bolivija, Kostarika, Maroko in Islandija. Zelo si želim na Novo Zelandijo, Japonsko in v Kanado.«

Kaj ti pomeni biti lokalna turistična vodnica in v čem najbolj uživaš pri tem delu?

»Našo knapovsko dediščino doživljam zelo osebno. Nekako me fascinira to na kolnu zgrajeno mesto, ki so mu rekli socialistični čudež. Še bolj pa davek, ki so ga ljudje in narava plačali za razvoj premogovne industrije. Uživam vsakič, ko kdo odkrije izrazito svetle točke Šaleške doline. Teh je več, kot si obiskovalci predstavljajo. Večina pričakuje industrijsko sivino, onesnaženje in dolgčas. Svoj namen izpolnim, kadar začutim, da podcenjevanje, včasih omalovaževanje te destinacije zamenja spoštovanje, včasih celo občudovanje doline, ki še ni v besedišču ali na zemljevidu vsakega Slovenca.«

Kateri so tisti skriti biseri v tvojem kraju, ki jih obiskovalci ne smejo zamuditi?

»Na žalost si za Šaleško dolino ne vzamem dovolj časa, da bi odkrila vse skrite bisere. Kar bi moral doživeti vsak obiskovalec, so Velenjski grad z Muzejem Velenje, Titov trg, Sončni park, Muzej premogovništva Slovenije, vsa tri jezera z vso njihovo raznoliko ponudbo, Muzej usnjarstva na Slovenskem, Termoelektrarna Šoštanj in razgled z Vodemle. Bolj aktivni obiskovalci bi zagotovo uživali na Šaleški planinski poti, trekingu skozi jamo Huda Luknja in kolesarjenju po Štrekni. Skriti biseri pa naj ostanejo skriti.«

Kako se turizem v Velenju spreminja in razvija?

»Ponudba doživetij je vse bolj kakovostna, sloni na industrijski dediščini doline in zelo domiselno interpretira edinstvene zgodbe, ki so nas zgradile. Ponudniki so solidno povezani in usklajeni z vizijo slovenskega turizma – zeleno, avtentično in butično. Zelo veliko priložnosti je še pri promociji in trženju. Želim pa si, da se razvoj turizma v Šaleški dolini ne bi meril le s številkami, temveč predvsem z zadovoljstvom ponudnikov in s kakovostjo življenja domačinov. Imamo odlično priložnost, da razvijemo turistično destinacijo, ki bo rastla trajnostno, kar pomeni, da moramo skrbeti za kakovost narave in okolice ter zagotavljati, da ne bo prišlo do degradacije zaradi nepremišljenih posegov. Posebno pozorni moramo biti na to, da infrastrukturni projekti in vsebina ne bodo ponovno degradirali jezer.«

Kaj te je pritegnilo k sodelovanju z mladinskim centrom?

»V prvem letniku gimnazije smo dobili seznam aktivnosti za obvezne izbirne vsebine. Prostovoljno delo v Mladinskem centru Velenje se mi je zdelo kul, ker se mi je plac zdel kul. Sploh ga nisem poznala, pa sem mu vseeno hotela pripadati. Izkazalo se je, da so tudi ljudje kul ... Odprl se mi je nov svet in v njem sem lahko začela graditi drugačno sebe. Od takrat do danes nisem zapustila lokalne mladinske scene. Ne vem, ali jo bom kdaj prerasla ...

Veliko večino najbolj pomembnih ljudi v svojem življenju sem spoznala na velenjski mladinski sceni. Bila je poligon za mojo kariero, substrat za moj osebnostni razvoj, orodje za širjenje obzorij. Prvi trk z drugačnostjo, prvi mladinski projekti in izmenjave, prvi klubski večeri in subkulturne vsebine, prve vnete razprave o raznih idejah in realnostih, prvi stiki z mediji, politiki in drugimi »pomembnimi« in zares občudovanja vrednimi ljudmi, prve objave razmišljanj o življenju in svetu, prva neformalna izobraževanja, prvi stiki s čudovitimi čudaki, prvi pravi občutek domačnosti, sprejetosti, pripadnosti, prvo delo za tisto nekaj več, kar je vredno, skupno, trajno ...

Brez tega in še toliko drugega bi verjetno živela sramežljivo, konvencionalno in pusto življenje. Bila bi nema opazovalka ozkih okvirjev. Zaradi Mladinskega centra Velenje in drugih mladinskih organizacij, mladinskih delavcev in vrstnikov sem lahko glasna ustvarjalka vsebin, ki okvirjev ne potrebujejo.«

Ali v poletnem času najdeš čas za kvalitetno branje? Kdo so tvoji najljubši avtorji?

Trenutno berem roman Orhana Pamuka Ime mi je rdeča, ki je zelo zahteven, a tudi izjemen zaradi svojega jezika in strukture. Med drugimi avtorji, ki jih rada berem, so Fredrik Backman, Gabriel García Márquez, in Carlos Ruiz Zafón. Te knjige so mi zelo pomembne, saj ponujajo globoko izkušnjo in bogato pripoved.