Tatjana Štancar – Poprask, pekovska mojstrica

»Pri nas v teh dneh diši kot v času božično-novoletnih praznikov. Ob koncu šolskega leta so se namreč učenci odločili, da bodo izkazali drobno pozornost učiteljem z majhnimi paketi. Med drugim so v njih tudi naši keksi,« je odgovorila na vprašanje, kaj jo najbolj zaposluje v teh dneh, Tatjana Štancar - Poprask, nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji Potočnik - Poprask v Skornem v Občini Šmartno ob Paki, in nadaljevala: »Ko bo to mimo, bo pa kaj drugega. Vedno se najde kaj in me 'poišče' ali pa obratno. Jaz pa ne bi bila jaz, če se na izzive ne bi odzvala.«
Ne preseneča, da so se učenci odločili zanjo, saj njeno pecivo in drugi domači izdelki daleč naokoli slovijo po odličnih pristnih okusih domače kuhinje. Njene bogato obložene stojnice na tržnicah, na sejemskih in drugih dogodkih, na katerih se predstavlja, privabljajo. Poleg izdelkov pa zagotovo še njen nasmeh na obrazu, gostoljubnost, prijaznost in še kaj.  
Tatjana ni izučena slaščičarka, pekovska mojstrica in podobno. Po poklicu je profesorica zgodovine in geografije in je 10 let poučevala na osnovni šoli. Ljubezen jo je pripeljala na kmetijo, eno prvih pri nas, ki je začela z ekološkim kmetovanjem. In kako se je znašla v »vodah«, v katerih je danes?  Ko ji je zbolela mama, izvemo, se je njena želja po ustvarjanju doma okrepila. Začela se je zavzeto izobraževati na različnih področjih ročnega dela in peke. Ob izdelavi naravne kozmetike in zeliščarstvu jo je vedno bolj vleklo v kuhinjo. Zaradi bogatega pridelka buč so najprej začele nastajati naravne, bučne marmelade, ki so bile tudi njihov prvi, tržno zanimiv izdelek. Tem so kmalu sledili pirini piškoti, ki so še danes Tatjanin najljubši izdelek. Danes se lahko pohvali z več kot 50 različnimi izdelki, nekateri od njih so bili že večkrat tudi nagrajeni. Mimogrede, na mesec za pekovske dobrote porabi blizu 200 kilogramov moke.
Svoje pedagoške veščine zna Tatjana spretno uporabiti ob obisku šolarjev na njihovi kmetiji v okviru dodatnih ur. Vodi še različne delavnice, organizira tematske dneve in sodeluje z lokalnimi turističnimi društvi in organizacijami. Je ena od sodelujočih pri Festivalu zelišč v okviru Las-a Zgornje Savinjske in Šaleške doline.
Ne le v kuhinji, tudi sicer na kmetiji ne manjka dela. Povsod so ji v veliko oporo mož Aleš in trije sinovi, od tega sta dva srednješolca, najmlajši pa zdaj zaključuje osnovno šolo.
Ko se je pred časom morala odločiti, ali bo zapeljala svojo dejavnost v strojno proizvodnjo ali butično, se je odločila za slednjo. In to kljub velikemu povpraševanju po izdelkih. Niti za trenutek, zagotavlja, ni oklevala, saj le na takšen način lahko ustvarja z veseljem in strastjo. Veliko ji pomeni, da vsak izdelek prime v roke vsaj enkrat, preden ta zapusti kmetijo. Odločila se je torej za več dela in manj prostega časa? »Tako je. Sem pa dejavnost omejila; od ponedeljka do petka so v ospredju peka piškotov, kruha, pekovskega peciva ter izdelava drugih domačih dobrot, sobote in nedelje pa so za družino. Tega časa si, razen v res izjemnih primerih, ne pustim vzeti.«
Načrti? Vprašanje za milijon evrov, se odzove z nasmehom. Pred časom je bila njena ideja povezana s turizmom, danes ti načrti niso več aktualni. Bodo na kmetiji kar ostali pri peki peciva, predelavi sadja in zelišč, kaj dodali in dodelali. Ji je kdaj žal, da je izbrala takšno pot? »Ne, še enkrat bi tako izbrala,« je še dejala Tatjana Štancar - Poprask. /tp/

Uroš Burič, tabornik

Kogar zagrabi taborništvo, ga ne izpusti. Uroša Buriča je dobilo »v roke« klasično – v prvem razredu osnovne šole, leta 1989, ko sta ga starša vpisala v krožek. Nato je šlo naprej in navzgor. »Leta 1997 sem opravil vodniški tečaj, takrat je bil v Velenju tudi velik zlet tabornikov. Leta 2002 sem bil prvič vodja programa in se udeležil tečaja za vodje, na katerem sem potem od leta 2010 do 2016 predaval. Leta 2011 smo v Velenju naredili republiško orientacijsko tekmovanje, na katerem je sodelovalo 300 tabornikov in 100 prostovoljcev, in leta 2017 Zlet tabornikov Slovenije s 1.000 udeleženci, za kar smo prejeli najvišje priznanje za mladinski sektor tedanjega ministrstva za šolstvo in šport. Čez dve leti sem bil vodja odprave na svetovni skavtski jamboree v ZDA, kar je bil zelo velik organizacijski zalogaj in velika odgovornost za varnost 178 mladih. Za to sem prejel tudi nagrado predsednika republike,« sistematično našteje največje dogodke Uroš in v isti sapi doda, da mu nagrade ne pomenijo veliko, temveč »največ, da so otroci srečni in zdravi in preživljajo čas v naravi«.
Zakaj je ostal pri tabornikih? »Zanimivo vprašanje,« najprej reče. »Zdaj gotovo gledam na to drugače, kot sem kot otrok. Takrat sem ostal zaradi prijateljev in privlačnosti vsega, kar smo počeli. Čeprav je bilo marsikaj drugače, kot je danes, pa je vendar vse enako. Taborniki smo del največjega svetovnega mladinskega gibanja – skavtstva. Mladi ob naših metodah in pristopih dobijo znanje in dragocene izkušnje. Gre za gradnjo odgovornega odraslega državljana. Zase lahko rečem, da sem se naučil odgovornosti in dobil izkušnje na področjih, ki mi jih formalna izobrazba ni mogla dati. Zato so vse izvenšolske dejavnosti zelo dobre, tam, kjer pa prevzemaš vodenja, pa dobiš še dodatno izkušnjo, saj moraš mlade voditi ne le, da 'preživijo' v naravi, temveč jih še marsičesa naučiti,« je prepričan.
Spremembe v družbi se poznajo tudi v taborništvu. »Otroci imajo manj delovnih navad, a če jih znaš motivirati, mlajše animirati z metodo igre, dobiš pozornost, pri starejših pa to storiš z metodo dogodivščine,« razkrije.
Veliko časa porabi za taborništvo. V enem letu je izračunal, da je naredil med 2000 in 3000 prostovoljnih ur. Kaj ima od tega? »Ni mi žal časa, ker sem zadovoljen, ko vidim, kako so otroci zadovoljni,« odgovori in pravi, da je to pravzaprav egoistično, saj išče svoje zadovoljstvo. »Rad bi dal nazaj to, kar sem dobil. In res sem prepričan, da se taborniki skozi mladostništvo lahko veliko naučijo za življenje in postanejo dobri vodje. Pri tem pa moramo v krovni taborniški organizaciji, da bi naredili korak naprej, narediti korak nazaj – k metodam in pristopom, ki smo jih imeli včasih, in spet bolj v naravo. Otroci imajo danes preveč obveznosti, dejavnosti in premalo časa za igro in podpiram to, da jim je kdaj dolgčas. Ker potem najdejo nove igre, ideje,« sklene Uroš Burič, danes član šoštanjskega taborniškega rodu Pusti grad. No, ne konča še čisto, kajti posebej izpostavi, da sta bila velik del njegovega taborniškega življenja teta Herma (Hermina Groznik, op. p.) in Anton DeCosta in »če zdaj ne bi bilo maskote velenjskega taborništva Tomaža Hudomalja …«

Nataša Tajnik Stupar, umetnica, profesorica

»V življenju sem bila vedno obkrožena z mladimi. Dolga leta sem bila tabornica. Znam se povezati z mladimi, rada sem v njihovi družbi, ker se potem čas kar malo ustavi,« je najprej o sebi povedala Nataša Tajnik Stupar. V tem slogu bi lahko rekli, da Nataši čas stoji, saj je v službi vsak dan obkrožena z mladimi, je namreč profesorica predmetov risanje in slikanje ter likovne teorije na likovni smeri Umetniške gimnazije Velenje. Sicer pa je tudi akademska slikarka, magistrica umetnosti.
In znova čas. Premalo ga porabi za branje knjig, nabiranje gob, doživljanje narave in družino. In potem še pravi, da je njena ustvarjalnost na likovnem področju velikokrat odvisna od časa. »Za ustvarjalnost ne potrebuješ le časa za izvedbo, temveč čas, da se ustvarjalnost rodi, da nabereš dovolj nevidnega tkiva, ki v tebi vzbudi slo, željo po ustvarjanju.«
Kakšen je njen umetniški slog? »Sem klasična slikarka. Rada raziskujem klasične likovne tehnike. To je zelo trajnostni, naraven pristop do umetnosti. Vsa umetnost, ki se na svetu ustvari, se ne more ohraniti v muzejih in galerijah, ampak tudi propada. Če bi se vsi umetniki odločili, da ne bodo več delali z umetnimi masami, barvami in materiali … , kajti mnogi izdelki postanejo nekoč odpadek. Rada sem v stiku z naravo in se borim proti določeni miselnosti, ki nas je pripeljala v situacijo, v kateri smo: onesnaženje, globalno segrevanje, vremenske spremembe … Moji motivi zadnja leta pa so Družmirsko jezero, ugrezninsko področje, Velunjski kanjon, obale Velenjskega jezera …«
Pomeni to tudi, da je kritična do razvoja Šaleške doline? Zdi se ji, da je izkoriščanja narave bilo že dovolj in bi zdaj lahko bili tako močni, da bi rekli 'ne'. »Viri se iztrošijo in glavno načelo trajnosti je, da moramo vire pustiti tudi zanamcem. Na eni strani veliko vlagamo v turizem, na drugi strani jezera je rak rana. To je hinavsko. Poleg tega smo naravo sanirali na zunaj, kaj pa je spodaj? Tega laiki ne moremo vedeti.«
Pravi, da zaupa strokovnjakom, a meni, da se mora za neke poteze odločiti celotna skupnost, predvsem tisti, ki tukaj živimo. »Vzeti si moramo večjo pravico, kaj se bo z našim okoljem dogajalo in zgodilo.«
Ali kot pedagoginja svoja razmišljanja prenaša tudi na dijake? Potrdi, da dijake uči zmernosti, odnosa do materialov, do okolja. »Učim jih, da postanejo ljudje odprtih oči, ker smo vizualni ustvarjalci zelo nagnjeni k opazovanju. Šola je tudi prostor izmenjave mnenj, a naša šola je likovna šola in se zato večinoma pogovarjamo o umetnosti.« še pravi.
Kot je povedala na začetku, je vedno na strani mladih. Navdušena je nad njimi in meni, da na splošno ljudje zelo podcenjujejo mlade. »Ne damo jim dovolj prostora, sploh za začetke, da se dokažejo s svojim znanjem. So zelo zavzeti, kritični opazovalci. Niso otroci, ki le sedijo na šolskih ali domačih stolih, ampak so lucidni, dobro razmišljajo. Te generacije bo kar težko voditi skozi kompromise,« zavrača stereotipno ocenjevanje starejših generacij v slogu 'ah, ta mladina'.
»Tega nikoli ne rečem. So zelo kritični, raziskovalni v svojem okolju in bi lahko bili večkrat naši sogovorniki, naše drugo mnenje,« še pravi Nataša, ki je bila v tem mesecu kot večina gimnazijskih učiteljev tudi kontrolorka na maturi. »Matura je izpit, ki dijake naredi bolj zrele in utrdi njihovo znanje, in to bi morali zelo spoštovati. Ni lahko narediti mature,« še pravi in si želi, da bi mnogi mladi, ki gredo na študije izven Velenja, našli pot tudi nazaj v domači kraj, saj meni, da vsako leto izgubimo kar nekaj talentov na različnih področjih.