Topolšica se nahaja v osrčju Šaleške doline, v občini Šoštanj. Kraj že od nekdaj slovi po naravnem toplem vrelcu ter blagi gorski klimi in zelenem okolju.
Prvi zapis o zdravilni vodi v Topolšici izvira izpod peresa znanega protireformacijskega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, čeprav so domačini topli vrelec in njegove zdravilne učinke domnevno poznali in uporabljali že dolgo prej, morda celo že od pradavnine. Ko je Tomaž Hren leta 1617 prišel na obisk k cerkveni gosposki v Šoštanj, se je v zdravilnem vrelcu v Topolšici osemkrat okopal in se zatem bolje počutil.
Javna uporaba kopališča v Topolšici sega vsaj v prvo polovico 19. stoletja. Znameniti zgodovinar Ignac Orožen je tam leta 1838 že našel odprt kopalni bazen, čez katerega je tedanji lastnik zdravilnega vrelca ‒ kmet, mlinar in gostilničar Stopar, po domače Topličnik, postavil slamnato streho na lesenih stebrih. Nekaj let kasneje je sezidal še majhno kopališko hišico, zgradil še en bazen in pripravil nekaj sob za tujce. Od kopalcev je pobiral pristojbino, stalnih gostov pa takrat še ni bilo.
Zdravilni vrelec v Topolšici sta leta 1874 odkupila dva dunajska zdravnika Gustav von Huttern in Konrad Bertsche. Do leta 1898 sta zgradila več stavb za sezonske goste ter zasadila zdraviliški park. Organizirala sta zasebno fizikalno-dietetsko zdravilišče Sanatorium Bad Topolschitz s strokovnim vodstvom.
Bad Topolschitz
Največ o zdravljenju v zdravilišču izvemo iz tiskanih reklamnih prospektov z naslovom Bad Topolschitz. Glavno ponudbo so predstavljali uporaba zračne in sončne kopeli, elektroterapija, obsevanja z električnimi lučkami, gimnastika in kopanje v termalni vodi. Kopanje so si lahko privoščili le boljši gospodje, saj je bilo precej drago.
Razpon cen je bil zelo visok, posebno pri ponudbi sob. Poleg bivanja je v oskrbo gostov zdravilišča sodila tudi »pravilna« prehrana. Zdravljenje je bilo priporočljivo vsem, ki so bili željni počitka in sprostitve, so trpeli zaradi bolezni prebavil, revme, sladkorne bolezni, živčnih bolezni ter bolezni srca, jeter, ledvic in mehurja. Za prijetno počutje gostov so poskrbeli še z vrsto drugih sredstev za animacijo. Zdravilišče je skrbelo tudi za izlete in med ponudbo priporočalo obisk dveh vasi: Šoštanja in Velenja.
Z gradnjo zdraviliških kapacitet se Topolšica med letoma 1890 in 1910 že uvrsti med bolj znana mondena letovišča Avstro-ogrske monarhije in postane priljubljena destinacija plemstva in bogatih. Od takrat dalje tudi prebivalstvo kraja razpade na dva različna svetova, ki sta nekaj desetletij živela drug mimo drugega. Nova dunajska lastnika zdravilišča domačemu prebivalstvu nista preveč zaupala in tudi domačini ne njima. Kuharice in sobarice so v Topolšico prišle od drugod, na primer iz Šoštanja, saj so trška dekleta bolje obvladala nemščino. Edino opravilo oziroma zaposlitev, ki so jo v času nastajanja sodobnega zdravilišča izključno v svoje roke prevzele ženske iz Topolšice, je bilo pranje perila.
Razvita infrastruktura
Zdravilišče je imelo zelo razvito infrastrukturo. Poleg zračnih koč so bile v kompleksu tri vile z imeni Gozdni dom, Sončni dom in Vila, v katerih so lahko gostje prebivali. Kompleks je sestavljala tudi glavna zdraviliška stavba, ki je zajemala dve kopališki dvorani, prostore za parne kopeli in obsevanja, zdravniško ordinacijo in rentgenski kabinet. Tik ob kopališki stavbi sta se nahajali dve veliki ploščadi za sončne kopeli ter obsežen park, ki so ga uporabljali predvsem za zračne kopeli, s svojimi potmi pa je povezoval celoten kompleks.
»Zlata doba Topolšice« je trajala do 1. svetovne vojne. Znano je, da zdravilišča niso spremenili v vojno bolnico, zagotovo pa gostov med vojno ni bilo več veliko. Njegov nekdanji sloves ga je za nekaj mesecev spremenil v enega najimenitnejših dobrodelnih projektov znamenite dunajske intelektualke in človekoljubke Eugenie Schwarzwald, ki je leta 1918 v najetih zdraviliških stavbah Topolšice ustanovila »poletno hišo« – počitniško kolonijo za otroke in odrasle.
Po propadu monarhije je zdravilišče izgubilo svoje dunajsko zaledje in usahnilo. Leta 1919 je vlada Kraljevine SHS odkupila od Conrada Bertscheta zdraviliške objekte v Topolšici skupaj z zemljišči in tam ustanovila prvi sanatorij za zdravljenje pljučne tuberkuloze na Slovenskem.
