Na Elektro in računalniški šoli Šolskega centra Velenje so praznovali 50. obletnico prve opravljene mature. Na dogodku ni manjkalo toplih objemov in zadovoljnih obrazov, saj so uspešno združili srečanje upokojenih sodelavcev in sedanjega učiteljskega zbora. Udeleženci so obujali spomine na pretekle čase in primerjali preteklost s sedanjostjo, to pa je ustvarilo posebno vzdušje nostalgične radosti.
Ravnatelj Simon Konečnik je povedal: »50. obletnica mature je izjemen mejnik, ki poudarja dolgoletno tradicijo in izobraževalno dediščino v Savinjsko-šaleški regiji in širše. Trenutki, kot sta ta jubilej in srečanje, so najlepši v karieri in vredni vsega truda. So navdih, da z novim zagonom nadaljujemo.«

Zidovi, okna in vrata niso tisto, kar je najpomembnejše

»Če se osredotočim nase, sem del druge generacije usmerjenega izobraževanja. Tisti, ki poznajo srednješolski izobraževalni sistem, bodo vedeli, da to sega v zgodnja osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ali, kot radi v šali rečemo, tisočletja. Takrat sem vstopil v to šolo, ki je bila že tedaj deležna številnih prenov. Vendar zidovi, okna in vrata niso tisto, kar je najpomembnejše. Pomembno je, da je to prostor, kjer se odvijajo najpomembnejši socialni procesi v vsaki družbi, poleg družine, seveda. Ko govorimo o vzgoji in izobraževanju, pogosto pozabljamo, da pri tem ne gre le napredek v znanju, temveč tudi za razvoj družbe. To je sinergična zgodba, ki smo jo skozi leta uspešno gradili.«

Kaj se je v teh 50 letih spremenilo in kako smo se spremenili ljudje?

»Začel bi pri tehnologiji. Leta 1974 smo v Sloveniji dobili barvno televizijo, kar je bilo izjemno pomembno. V kontekstu današnjega časa se to ne zdi nič takega, a tedaj je bil barvni televizor nekaj izjemnega, ne glede na njegovo ceno in kakovost. Danes, v letu 2024, doživljamo eksponentni razvoj tehnologije na vseh področjih. Najbolj izstopa generativna umetna inteligenca, ki vse bolj vstopa v naša življenja, tudi v vzgojo in izobraževanje. Prepričan sem, da bo v naslednjih letih prišlo do številnih sprememb tudi na tem področju.
Ko gledamo torej v kontekstu današnjega časa, je resnično izjemno težko ubesediti vse te spremembe, vendar so se največji poznavalci razmer srečali v istem prostoru. Čeprav vse spremembe, ki so nas pripeljale do današnjega dne, morda niso bile najlepše, je marsikaj iz preteklosti vredno ohraniti. Življenje v današnjem času pa prinaša številne dobre stvari.
Na koncu pa ostaja ključno filozofsko vprašanje: Smo zaradi tega bolj srečni? To vprašanje nas vodi k razmisleku o vrednotah in pristopih, ki jih prenašamo na prihodnje generacije. Sreča in zadovoljstvo namreč nista odvisna le od tehnološkega napredka, temveč tudi od kakovosti medosebnih odnosov in družbene povezanosti.«

Naši dijaki so »top«

»V zadnjem času slišimo najrazličnejše zgodbe. Naši dijaki so izjemni, če bi uporabil njihov besednjak, bi rekel, da so »top«. Prepogosto se v današnji družbi osredotočamo na peščico problematičnih primerov in jih postavljamo v ospredje. Seveda so to problemi, ki jih je treba reševati, a sem prepričan, da je velika večina naših dijakov odličnih. Šola mora svoje delo opraviti, kar vključuje tudi težke pogovore, ne samo prijetnih. Pogovor je vedno bil in vedno bo ključen odgovor na vsako tegobo. Pomembno je, da govorimo v najboljši možni luči predvsem o dijakih, zaradi katerih smo tukaj.
Pozitivna sporočila o drugih veliko povedo tudi o nas samih, medtem ko negativna sporočila sporočajo nekaj o lastni percepciji. Pogosto je težava morda bolj naša generacija kot otroci sami. V starševskem delu, v odraslem svetu, je morda več težav, potrebujemo več socialne interakcije, vzgoje za družbo in splet. Ko so nastopili dejavniki, kot so socialna omrežja, nas nihče ni sistemsko izobraževal za to. Bili smo nekakšni samorastniki in iz tega žal niso vzklili primeri dobrih praks. Zato se danes sprašujemo, zakaj je toliko sovražnega govora in nasilne komunikacije,« odgovarja Simon Konečnik, ki se mu zdi pomembno izpostaviti, da je, če ni prave vzgoje in izobraževanja, to odraz celotne družbe.