Dejavnost je tradicionalno bolj priljubljena med starejšimi, a je zanimanja med mlajšimi vedno več. »Čeprav mladi v našem društvu še niso tako številčni, si prizadevamo za njihovo vključevanje in izobraževanje,« uvodoma pove predsednik Čebelarskega društva Mlinšek Velenje Gal Oblišar, zaposlen na Gozdarskem inštitutu Slovenije, in doda, da društvo trenutno šteje nekaj več kot 60 članov ter se ponaša z bogato zgodovino in predanimi člani, ki skrbijo za ohranjanje te plemenite dejavnosti.

Prednost je, če se čebelar spozna na vreme

Vremenske razmere so s čebelarstvom tesno povezane, saj vplivajo na medovite rastline in pridelavo medu. Prednost je, če se čebelar spozna na vreme. Člani Čebelarskega društva Mlinšek Velenje imajo to srečo, da je Gal Oblišar meteorolog, zato se nanj pogosto obračajo za nasvete glede vremenskih razmer.
»Poznavanje vremenskih zakonitosti je ključnega pomena, saj izkušnje pomagajo pri prilagajanju novim situacijam. Spomladanske pozebe lahko zahtevajo dodatno hranjenje čebel v maju, kar je redek pojav, vendar se je v zadnjih letih že zgodil,« razmišlja Gal Oblišar.

Poleg vremenskih razmer na čebelarstvo vpliva tudi število čebel. »V zadnjih letih so raziskovalci, kot je Danilo Bevk z Biotehniške fakultete, opozorili, da lahko prekomerno število čebel na določenih območjih povzroči težave v ekosistemu. Veliki čebelarji, ki imajo na majhnem prostoru več sto čebeljih družin, lahko povzročijo, da postane število čebel preveliko glede na razpoložljive naravne vire. Na določenih območjih, kot so Prekmurje, osrednja Slovenija in zahodni del države, se lahko pojavijo problemi prekomernega števila čebel, zlasti tam, kjer veliki čebelarji prevažajo svoje čebele s kamioni. Na drugih območjih, kjer čebelarji vzdržujejo manjše število družin, te težave niso tako izrazite,« razlaga Oblišar, ki opozori, da težava nastane, ker so obdobja obilne medovitosti v naravi kratka in intenzivna, trajajo le nekaj tednov na leto. V tem času čebele naberejo hrano za celo leto.

Če v naravi ni dovolj hrane, pomaga čebelar

Čebele so skozi milijone let razvile sposobnost preživetja v velikih skupinah in izkoriščanja kratkih obdobij obilja hrane. »Med cvetenjem akacije, na primer, lahko naberejo tudi po več kilogramov medu na dan. Tujerodni opraševalci, ki se prehranjujejo z manjšimi dotoki hrane, niso sposobni izkoristiti takšnih velikih donosov. Če pride do stresa v ekosistemu, kot so ekstremne vremenske razmere, lahko usahnejo vsi viri hrane. Takrat tudi čebele ne bi preživele brez človekove pomoči.«

Pesticidi okužijo celotno družino

Čebelarska zveza Slovenije si prizadeva za zmanjšanje uporabe pesticidov, vendar se kmetje soočajo s težavami pri pridelavi, če zmanjšajo uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Razvoj novih praks za zmanjšanje uporabe teh sredstev je počasen in zahteven proces. Veliko raziskav še vedno poteka, a odkrivajo, da lahko ostanki teh sredstev pri čebelah povzročijo dezorientacijo, posledično pa so te manj učinkovite pri svojem delu, kar ima lahko daljnosežne posledice za celoten ekosistem.
Gal Oblišar: »Največji problem za čebele so insekticidi, ki se uporabljajo med cvetenjem medonosnih kmetijskih rastlin. Čebele vnesejo te strupe v svoj naravni cikel preko cvetnega prahu, kar lahko okuži celotno čebeljo družino. Čeprav so kmetovalci vedno bolj ozaveščeni in se zavedajo, da med cvetenjem ne smejo uporabljati pesticidov, ostanki teh sredstev še vedno predstavljajo problem. V zadnjem času je pomorov čebeljih družin vedno manj.«

Vsaka tretja žlica hrane je odvisna od opraševalcev

Približno tretjina vseh pridelkov na svetu je odvisna od opraševanja. To vključuje vse rastline, ki niso vetrocvetke, kot sta koruza in pšenica, pa tudi številne tropske rastline, ki jih uporabljamo v prehrani. Čebele so za kmetijstvo izjemno pomembne, ker jih lahko v velikih številkah preprosto prepeljemo na določeno lokacijo. V nekaterih primerih, kot pri paradižnikih, ki imajo globoke cvetove, čebele niso primerne za opraševanje. V takih primerih se uporabljajo čmrlji, ki jih gojijo in distribuirajo po vsem svetu, večinoma z Nizozemske.
Če bi izločili čebele iz kmetijske pridelave, bi izgubili vsaj tretjino, morda še več pridelkov, saj divji opraševalci in čmrlji ne bi mogli oprašiti velikih površin pridelkov, kot so jablane, lipovci in češnjevci, ki cvetijo v kratkem obdobju. Čebelarstvo in opraševalci so zato ključnega pomena za kmetijstvo in naravno ravnovesje.