Kot je povedala najprej, se boji, da bo medijska pozornost, ki se namenja temu dogodku, na mlade vplivala negativno. »Postali smo lačni takšnih novic, iskanja krivca in obsojanja, kar je povsem neprimerno. Vsi pri tem kažejo s prstom na drugega. Take tragične dogodke pa preprečujemo tako, da imamo kot starši svojega otroka radi, z vsemi njegovimi napakami in neuspehi, ker se bo tako čutil sprejetega.«

Kot pravi, otroci ob težavah ob sebi ne potrebujejo vrhunskega strokovnjaka, tudi ne ravnatelja, učitelja ali svetovalnega delavca, temveč starša, ki bi ga objel in se z njim pogovoril. »Predvsem vrstniki so neprimerni ‘svetovalci’, saj nimajo izkušenj in znanja. V svetu individualizma, egoizma in tekmovanja mu bodo še privoščili,« je odkrita in kritična.

Pometanja pod preprogo ni

»Za vrstniško nasilje smo postali bolj dovzetni. Svoje pa je naredil splet, ker smo ljudje tako navezani na telefone in družbena omrežja. V šolo je strogo prepovedano nositi telefone, a učenci vseeno jih. Če učenec želi ali mora poklicati starše, lahko vedno pride v tajništvo,« zatrjuje.

Na kolegijih ravnateljev stalno obravnavajo pojave vrstniškega nasilja, na šoli vsak dan, ker do njega tudi prihaja vsak dan. »Ničesar ne pometamo pod preprogo, ne čakamo, da spori izzvenijo, ampak ukrepamo, se veliko pogovarjamo in izvajamo veliko preventivnih dejavnosti, da se ustrezno odzovemo, ga obvladamo ali vsaj zmanjšamo. Vsako sredo se učenci na razrednih urah pogovarjajo o teh temah in aktivno sodelujejo. Za učitelje je na voljo ogromno strokovne literature, izobražujemo se, odlično sodelujemo s policijo, predavanja pripravljamo za vse zaposlene, starše, učence … Predstavljamo jim TOM telefon, spletno klepetalnico, spletne vsebine Neodvisen.si …,« našteva ravnateljica.

Sogovornica veliko »krivde« naslovi na starše. Svojega otroka prepogosto vidijo kot žrtev, zelo težko pa priznajo, da je v nekem konfliktu opazovalec ali povzročitelj. V otroka prelivajo svoje neosvojene sanje ali do njega gojijo previsoka pričakovanja. Svoj odnos do digitalnih tehnologij prenašajo na otroke, s tem so jim ogledalo.

»V družbi bomo morali krepiti človekoljubnost, solidarnost, prostovoljstvo, socialne veščine, empatijo, prijaznost, bonton, odprto komunikacijo … Otroci danes težko izražajo svoja čustva, občutke, skrbi, strahove,« še ugotavlja in je ob vsem vendarle prepričana, da se vsak starš po svojih najboljših močeh potrudi za svojega otroka.

»Ob tem se je treba zavedati, da starši na vse nimamo vpliva. Zato otrokom tudi povemo, da se sami odločijo, kako se bodo odzvali – se bodo umaknili, nasilje vračali, se s kom pogovorili …«