Srečamo jih lahko povsod, so tihi ali glasni spremljevalci dogodkov, tudi ustvarjalci, ljudje pa jih sprejemamo pozitivno, saj nas s svojim delovanjem bogatijo, navdihujejo, povezujejo. Mi jih predlagamo, vi pa izberite tistega, ki je pri srcu vam. Ta in prihodnji četrtek lahko po 12. uri glasujete tudi na Radiu Velenje.

Dušan Dobnik, kronist časa in dogodkov

Šoštanjčan Dušan Dobnik je ljubiteljski fotograf, ki je z dušo in telesom predan fotografiji. Tudi rime mu gredo prav dobro od rok, kar kaže, da ima v sebi pravo umetniško žilico. Svojih fotografij ne prodaja za avtorske honorarje in zanje ne uveljavlja avtorskih pravic, sproti jih objavlja na svojem FB profilu in vsakomur dovoli, da jih širi dalje.

Njegove objave pa ne zbujajo pozornosti le zaradi čudovitih fotografij z najrazličnejših dogodkov ali delov šoštanjske občine, temveč tudi zato, ker so pospremljene z verzi.

Fotoaparat je del njega kot roke, glava ali noge, še bolje oči, saj z njimi opazi, z njim pa za vedno zabeleži – skoraj vse. Kaj mu pomeni fotografiranje? »Ogromno, rad slikam vse, kar je lepo. Zelo zagnan sem, posebej zadnja leta, odkar sem v pokoju in imam več časa. Ko sem bil še zaposlen v Termoelektrarni Šoštanj kot vodja bloka 5, sem imel bolj malo časa za raziskovanje in opazovanje okolice s fotografskim aparatom. Sem pa že včasih slikal in očitno imel umetnost v sebi.«

Tudi ljudje v širši okolici Šoštanja in Velenja ga že poznajo in vedo, da se ukvarja s fotografiranjem. Kot pravi, že tudi pokličejo, če želijo imeti dobre fotografije s kakšnega dogodka. Pred njegovim objektivom se ne skrivajo, sprejemajo ga z naklonjenostjo in veseljem.

Fotografira za svojo dušo. »To je moj hobi, moje veselje. Slikam vsakodnevno, tudi z vsakega domačega okna, balkona, ali pa sedem na kolo in tako marsikaj vidim. Ne razmišljam veliko, spontano slikam, kar vidim, to je že zasvojenost. Pogosto ujamem vsakič drugačen pogled na grad, mesto, del mesta. Moja zbirka fotografij šteje na desettisoče fotografij,« pravi, a se ob tem zaveda, da je njegovo delo tudi kronika časa in prostora. Zato so mu ljudje že pridali vzdevek »šoštanjski kronist«.

Bo to bogastvo fotografij in kronike ostalo v arhivih za zanamce? »Ja, Milojka (Bačovnik Komprej, op. p.) večkrat porabi moje fotografije z dogodkov in jih objavi.« Morda jih kdaj odkupi občina, zavod za večni spomin na Šoštanj …

 

Boštjan Oder, samozaposlen v kulturi

Te tri besede – samozaposlen v kulturi – popolnoma nič ne povedo o tem, kdo in kaj vse je Boštjan Oder. Tole je naštel: predsednik KUD Dudovo drevo Velenje (ki, mimogrede, letos praznuje 20 let delovanja), pionir kamišibaja v Velenju, organizator regijskih tekmovanj kamišibaja za našo regijo, predsednik Društva kamišibaj Slovenije – na tem področju je prejšnji mesec prejel skupaj z Ivo Vanjo Kretič zlati kamišibaj, najvišjo državno nagrado za zgodbo o Kajuhu – potem je še predsednik Zveze kulturnih društev Šaleške doline, zaposlen je kot moderator voditelj jutranjega programa na Radiu Celje, v Velenju pa je moderator voditelj različnih prireditev – predvsem tistih za otroke. Večina ga pozna po liku Gusarja ob Piki Nogavički. Na Pikinem festivalu sodeluje že vsaj dvajset let.

Rojen je na pustni torek in njegov priimek je Oder, kar o njem pove vse. Skočiti zna v številne vloge, v katerih je nasmejan, poln energije in domislic. V teh vlogah se razdaja na polno, kaj pa njemu ostane? »Meni ob tem duša zapoje, te vloge me delajo celovitega, srečnega, izpolnjenega in večno mladega. Čeprav že občutim, da leta tečejo. Pika se vsake toliko menja in je vedno mlada, Gusar pa je vedno isti in vsako leto starejši,« pove v svojem slogu. »Ta vloga je in ni naporna. Kolikor vanjo daš, toliko dobiš. Energijo ti povrnejo nasmehi otrok in staršev, stiski rok in veselje, da si nekomu polepšal dan. In tisto, ko pridejo otroci iz drugih krajev Slovenije in so srečni, da lahko naredijo fotografijo z Gusarjem,« je zadovoljen.
»Ko sestopim z odrov, sem umirjen, zadržan, tih fant, ki rad bere, ima rad poezijo, pravljice in lutke. Večni sanjač,« se je opisal. Vzame si čas, da je kdaj brez dela, si privošči odmor, odklopi telefon in računalnik, in to brez slabe vesti pove vsem, ki bi ga morda potrebovali za novo vlogo, nalogo. Energijo si nabira, ko ustvarja – dela novo zgodbo za kamišibaj in znova komaj čaka, da jo pove ljudem.

 

Franc Fužir, kulturnik, vinogradnik, gasilec

Franc Fužir iz Paške vasi sodi med upokojence, ki odzdravljajo z besedami: nimam časa. Že štiri leta je tako. Za to ima tehtne razloge, saj s svojim delom izstopa na mnogih področjih. Močno je vpet v družbeno, še bolj pa društveno življenje v občini Šmartno ob Paki. Že vrsto let je član Prostovoljnega gasilskega društva Paška vas, Kulturnega društva Gorenje, šmarškega društva vinogradnikov, je čuvaj (ovtar) občinske potomke najstarejše trte na svetu.

Društva ga rada »ponucajo« za povezovalca na raznih njihovih dogodkih. »Včasih je bilo tega še precej več, a vsega ne utegnem več. Skoraj bi rekel, da sem še najmanj doma,« je povedal z rahlim zgornjesavinjskim naglasom in z nasmehom na ustih. Poleg omenjenega sodi v njegov delokrog v zadnjih letih tudi pregled in vzdrževanje lokalnih cest v domači občini.

»Zaradi posledic avgustovskih vremenskih nevšečnosti sam nisem imel večjih težav doma, le v Slatinah pri zidanici mi je zagodel plaz. A to ni bil tako velik razlog za moj slab spanec. Kar nekaj dni sem hodil po terenu in preverjal stanje cest, druge infrastrukture, plazenja zemlje na območju lokalne skupnosti. Posledice so res katastrofalne. Kasneje sem kar precej časa preživel s člani komisije, ki je popisovala škodo. Dela je bilo v minulih dveh mesecih zelo veliko.«

Delovanje v omenjenih društvih je nekaj za njegovo dušo. Kaj mu je najbolj pri srcu? Težko bi delal razliko, odgovarja. Najbolj vpet je na področju ljubiteljske kulture. V Kulturnem društvu Gorenje se dokazuje kot igralec in režiser. Od 15., 16. leta deluje na tem področju, z ljubiteljsko kulturo pa je »okužil« tudi svoja otroka, kar mu veliko pomeni.

Od kod Francu tolikšna zagnanost, volja za pomoč sočloveku, družbi, za dejavnost, ki ne prinaša zaslužka, lahko pa se komu s kakšnim mnenjem hitro zameriš? »Kaj pa vem. To ti je dano v zibelko. Odraščal sem na kmetiji, pomagal očetu in mami pri delu na njej. Nato sem doštudiral strojništvo, sproti spoznaval še gradbeništvo, si pridobil kar nekaj izkušenj … Teh je toliko, da danes kar sam obnavljam zidanico in jo spravljam v stanje, ki bo omogočilo, da si bova lahko z ženo v njej odpočila.« Na vprašanje, ali se je v vseh letih že kdaj vprašal: pa mi je tega treba, je Franc odgovoril: »Za zdaj še ne. Za kaj takega nimam tako slabih izkušenj. Če je kakšen teden miren, mi je že kar dolgčas.«

Nanj in njegovo pripravljenost, pravi, lahko družba in društva v občini Šmartno ob Paki računajo tudi v prihodnje. Pogoj za to pa bo njegovo dobro počutje, zdravje. »Če mi bo to služilo, bom nadaljeval v takšnem tempu tudi v prihodnje. No, morda pa vendarle z malo nižjimi obrati,« je še dejal Franc Fužir.