Zdenko Čebašek Travnik, članico strokovnega sveta Spominčice – slovenskega združenja za pomoč pri demenci in soavtorico vodnika Živeti z demenco doma. Je priznana strokovnjakinja s področja psihiatrije, z veliko izkušnjami na področju obvladovanja demence, pomoči osebam z demenco in njihovim svojcem.

Je bolezen demenca v družbi že bolj prepoznana?

»V krogih, kjer se gibljem, je kar prepoznana. Ko v različnih družbah povem, kje delam, se naenkrat vsuje veliko vprašanj na to temo, kar pomeni, da so ljudje že razmišljali o nekom, ki ima demenco, že iskali pomoč, pa jo našli ali ne, skratka vedenje o demenci se je razširilo, seveda pa je še daleč od tistega, kar bi mi želeli.«

Dolgo smo govorili o številki 31.000 obolelih v Sloveniji. Kakšne so zdaj številke?

»Zadnja ocena, ki smo jo dali tudi v besedilo strategije za preprečevanje demence, je 47.000, in verjetno je ta številka blizu realnosti. Seveda pa oseb, ki bi imele diagnozo, nimamo toliko. Zato je letos tudi slogan meseca alzheimerjeve demence Nikoli prezgodaj, nikoli prepozno. Diagnoza ni torej nikoli prezgodaj postavljena in tudi nikoli ni prepozno. Vedno se da nekaj narediti in važno je, da smo pozorni, da dejansko iščemo znake, ki bi nas pripeljali do diagnoze.«

Pozabljivost in manjša okretnost sta običajna znaka staranja. Ob čem pa lahko posumimo, da gre za demenco, kar, pravite, lahko najbolje zaznajo družinski člani?

»Nekateri ljudje zaznajo znake demence pri sebi, to preverijo pri zdravniku in poskušajo dobiti odgovor. Ljudje se zavedajo, da imajo določene težave, hkrati pa poiščejo pomoč na pravem koncu. A takih je premalo, večino ljudi skriva znake demence, se prilagaja, se dela, kot da ni nič. V tem je problem, kajti bolezen napreduje. Do izboljšanja pride zelo redko, zato izgubljamo čas. Ta bi bil potreben tako za prilagoditve v družini kot za to, da se bolezen poskuša ustaviti tudi z zdravili.«

Kakšne so starostne meje?

»Starostnih mej na žalost ni. Še pred nekaj leti smo govorili o demenci kot bolezni, ki nastopi po 65. letu starosti. Zdaj na žalost vemo, da je ta starostna meja lahko dosti, dosti nižja. Že po 40. letu se lahko pojavijo znaki alzheimerjeve demence. Na srečo je to redkokdaj, ampak kadar imamo tako nejasne znake, da si ne znamo predstavljati, kaj bi lahko s človekom bilo narobe, je vseeno dobro pomisliti na demenco in se o tem pogovoriti z zdravnikom.«

Kakšni so fizični znaki demence, ki se pokažejo v gibanju osebe?

»V resnici se pri osebi z demenco v začetni in srednji fazi ne vidi ničesar, dokler oseba lahko hodi, zna hoditi in je iz zunanjih znakov to težko prepoznati. Seveda to velja za primere, ko se srečamo na cesti, doma, v družini, pa se telesni znaki tudi zelo hitro pokažejo. Sploh s pogostim ponavljanjem vprašanj, z istimi gibi, oseba nenehno nekaj pospravlja, išče iste stvari, sprašuje. Kasneje, ko je bolezen že zelo napredovala, pa je opaziti tudi ovire pri gibanju. Ljudje pozabijo, kako hoditi. Imajo sicer zdrave roke in noge, a pozabijo, kako delati korake. Eden od znakov, ki jih domači tudi hitro opazijo, je pojav inkontinence. Ne morejo zadržati vode in blata in seveda se to v stanovanju hitro opazi. Po lužici, ki ostane nekje, ali po pohištvu, ki je mokro. To so znaki, ki jih ne moremo več zgrešiti. Takrat je demenca zagotovo že prisotna in smo mogoče že en del možnosti za pomoč zamudili.«

Celoten intervju v Našem času, št. 39