Zbiralska zakladnica vsebuje skoraj 200 strojev, ki so jih uporabljali v bankah, pisarnah, trgovinah in celo v pivnicah na Divjem zahodu. V njej ima prvo registrsko blagajno na svetu, pa šivalne, pisalne, računske stroje, mehanske, električne in elektronske …

Veliko strojev je kupil – po Sloveniji in Evropi – tudi dobil, našel in rešil pred uničenjem, ko so šla podjetja v stečaj ali zamenjala stare stroje za novejše, stari pa bi romali na odpad. Za mnoge takšne zgodbe je izvedel slučajno, bil na pravem mestu ob pravem času. Vse je skrbno restavriral, za skoraj vse zna povedati njihovo zgodovino, za mnoge zgodbe o lastnikih, podjetjih.

Zbirka je z leti prerastla razstavišče v njegovi hiši v Florjanu, v Ivanu pa je zorela ideja, da bi jo prestavil v pravi muzej, ki bi pripovedoval tudi zgodbo, kako in kje so se ti stroji nekoč rodili, razvijali in koliko znanja je bilo treba vložiti ne le v njihov nastanek, temveč tudi v vzdrževanje in popravljanje. Za slednje je porabil tisoč ur dela in Ivan ima ob strojih tudi zavidljivo zbirko rezervnih delov in orodja, potrebnega za popravila.

»Muzej ni zabavišče!«

Ivan Kompan se je odločil, da svojo bogato in obsežno zbirko zapusti Šaleški dolini ter jo predstavi v ustreznih prostorih. Iskanje teh prostorov pa ga je privedlo v Mozirje, kjer so že lani nekako našli skupni interes, Ivan se je določil zbirko podariti, občina je celo odkupila hišo v trgu in vanjo postavila zbirko. Ivan je poskrbel za pohištvo, napise in stroje namestil, potem pa se je zapletlo.

»Dejal sem, da bom to edinstveno zbirko v Sloveniji podaril Občini Mozirje, vendar pogodbe še nismo sklenili, ker si vsak po svoje razlagamo, kako bi zbirko predstavljali. Občina bi rada ob tem naredila še zabaviščni park, da bi se tu igrali otroci, postavili bi avtomate za videoigrice in v enem delu trgovino s spominki. Na to ne pristanem. Muzej mora biti na nivoju, ti stroji so dragoceni in njihova zgodovina tudi. Na začetku sem tudi pripravljen pomagati z vodenjem po zbirki, za plačilo seveda,« razburjeno razlaga Ivan Kompan.

Brez pogodbe ne gre

Svoje videnje dogovora pa je povedal tudi mozirski župan Ivan Suhoveršnik: »Gospod Kompan se je lani oglasil pri nas in povedal, da če občina priskrbi ustrezne prostore za njegovo zbirko, nam jo je pripravljen podariti. To nas je sicer začudilo, a je dejal, da je že iskal lokacije in ni našel primerne. Ob ogledu zbirke smo bili presenečeni nad obsegom in vrednostjo. Predlog smo obravnavali na občinskem svetu in bil je sprejet. Občina Mozirje je odkupila nekdanjo tehnično trgovino Mercatorja v središču kraja in ocenila, da je to primeren prostor za Kompanovo zbirko. Zdaj bi bilo seveda treba skleniti darilno pogodbo z gospodom, a do tega ne pride, ker postavlja pogoje, ki za nas niso sprejemljivi.

Zelo smo zainteresirani, da bi to zbirko pri nas imeli, zagotovo bi bil to privlačen muzej za vse generacije, ne moremo pa tega urediti po domače, brez pogodbe ne moremo v ta prostor vložiti niti centa več.

Naše želje so bile, da bi v oblikovanje prostora in muzeja vključili strokovnjake, ki se spoznajo na sodobne muzeje, promocijo, a gospod Kompan želi vse izvesti sam, po svoje. Vsekakor ga želimo vključiti, posebej njemu, njegovemu delu in poklicu finomehanika posvetiti del muzeja, vključili bi tudi Društvo finomehanikov, a se stvar zatika.«

Ivan Kompan vztraja pri svoji ideji in če se občina z njegovimi pogoji ne bo strinjala, pravi, da bo stroje naložil in odpeljal …