koliko so se spomeniški elementi še ohranili. V naši paberkovanjih bomo nekaj takih terenskih ogledov letos opravili in o njih tudi poročali. Za zdaj pa opišimo le nekaj najbolj izstopajočih značilnosti, ki smo jih na terenu še lahko opazili ob prvih objavah teh člankov pred več kot dvema desetletjema.

Pri tem je treba opozoriti tudi na širšo pojmovanje spomenika ne le kot ostankov pretekle materialne dediščine, ki se je skozi desetletja (še raje stoletja) ohranila v naš čas, ampak na vse številne nematerialne povezave med materialno dediščino in njenimi snovalci (snovalkami) in seveda uporabniki (uporabnicami) ali pa le opazovalci-proučevalci (opazovalkami-proučevalkami le-te). V tem pogledu je za etnologe in etnologinje pretekle dobe največ pozornosti zbudil predvsem kmečki dom; še več, dolgo časa je za etnologe prav kmečki dom predstavljal (skoraj) edino obliko proučevanja vredne etnološke materialne dediščine.

Vlažno in zatohlo domovanje

Med razglašenimi spomeniki je tudi znamenita in izjemna Kavčnikova domačija, ki ji bomo več pozornosti namenili naslednji teden, ko bodo tam praznovali tridesetletnico obnove, večina ostalih razglašenih spomenikov pa so bile pol lesene in pol zidane  stavbe skromnejših dimenzij, ki so služile za bivališča najmanjših kmetov, gostaške ali oferske bajte, preužitkarske hišice (za aufcug), za zidovi katerih lahko slutimo življenje, kakršnega je npr. opazoval in opisal pohorski učitelj pred 2. svetovno vojno: »Stavbno kamenje propušča vodo kakor stenj, zato so zidana stanovanja vlažna in zatohla. Stanovanja so nizka in imajo zelo malo oken, ki so majhna. Pozimi kurijo venomer ali na odprtem ognjišču ali v štedilniku, kjer kuhajo hrano za ljudi in živali. Oken po večini ne odpirajo, stanujejo v zatohlem zraku, nasičenem pare in vonja po svinjski klaji. Stene in stropi se potijo, da curlja voda od njih … Kmečke hiše imajo po eno veliko družinsko sobo ter po eno ali dve sobici ali čumnati. Če prestopimo prag take koče,  vidimo, da štiri okajene stene oklepajo en sam prostor; tu se kuha in prebiva ves dan in spi ponoči; mnogokrat so domače živali sostanovalke številne družine. Ob hladnih nočeh prilezejo po špranjah v stenah kače, krastače in druga golazen, da bi si poiskale toplega ležišča.«

V takih skromnih bivališčih je živela večina prebivalstva na podeželju v 19. in v prvi polovici 20. stoletja in si le težko predstavljamo, da je v tako skromnem življenjskem okolju lahko sobivalo veliko materialno pomanjkanje in pa vse bogastvo izročil, šeg in običajev, ki jih v tej rubriki opisujemo. Življenje v takem okolju, ki se nam danes zdi tako »romantično« je bilo za večino prebivalcev nenehen boj za preživetje! Pa še to; večje stavbe velikih kmetov so lahko le redko ohranjale svojo neokrnjeno (in zato spomeniško pomembno) podobo in so hitreje izgubljale svoje spomeniške kvalitete. Denarja za prezidave in izboljšave je bilo v takih bogatejših domovih vedno dovolj in z nenehnimi prenovami in izboljšavami materialnega stanja so tudi njihove stavbe izgubljale svoje najstarejše elemente. V revnejših domovih se je število etnološko zanimivih kvalitet precej bolj razveseljivo ohranjalo.

Ohranjanje etnoloških spomenikov

V času prvega pisanja tega članka je bil v devetdesetih letih 20. stoletja na novo evidentiran še en primer domačije, kakršne opisujejo viri iz 19. stoletja in kakršnih je v Šaleški dolini še dobro desetletje prej veliko našel dr. Ivan Sedej, zlasti veliko pač v okoliškem hribovju, ki je obdajalo Šaleško dolino. A so tedaj že začele izginjati prav najbolj pomembne in odlične in zato najbolj »strogo« zavarovane spomeniške stavbe. Njihovi lastniki so namreč dobili od Zavoda za spomeniško varstvo celo vrsto zahtev, kako (ob)varovati spomeniške kvalitete njihove lastnine, a hkrati država razen strogih zahtev ni zagotovila prav nobenih sredstev za nujno potrebne posege, ki so takrat dejansko odločale o tem, ali bo spomenik »preživel« še eno desetletje ali se bo zrušil. Večinoma ni preživel in do danes se jih je od dvaindvajset ohranilo le še malo – v naših paberkovanjih bomo usodo nekaterih še predstavljali.

Pri Ostovršniku v Šmartinskih Cirkovcah

Omenimo kmečki dom pri Ostovršniku v Šmartinskih Cirkovcah, ki sicer ni sodil med razglašene spomenike, a je po mojem mnenju imel še močnejše spomeniške kvalitete kot mnogi med njimi. Gre za ambiciozno zasnovano in v celoti leseno kmečko domačijo velikega kmeta, ki je bil v prvih desetletjih 19. stoletja drugi največji posestnik v Šmartinskih Cirkovcah. Starost poslopja je bilo sicer nemogoče natančno opredeliti, ker so že pred desetletji odstranili nosilni stropni tram iz »hiše«, kjer je bila vrezana letnica postavitve poslopja. Vendar lahko sodimo glede na obliko starih oken, ki so še vrezana med dve bruni in z zapiralnim mehanizmom »na smuk« na vzhodni steni poslopja, da je ta del poslopja nastal v 18. stoletju, morda pa še kako stoletje prej. Južna in zahodna stena ta potem v 20. stoletju dobili sodobne okenske okvire, vendar so tudi še tam bili vidni ostanki starih oken, vrezanih med tri bruna. Taka razvidnost gradbenih faz stavbe je zagotovo posebnost, ki jo drugje v Šaleški dolini ne srečamo. Posebnost stavbe pa je tudi velika »hiša«, najpomembnejši prostor stavbe, ki je s svojimi dimenzijami prav tako opozarjal na bogastvo kmečkega rodu Ostovršnikov, ki je stavbo postavil. In za konec; prav ob zaključku tega članka sem izvedel, da tudi ta stavba, ki za bivanje ni služila že nekaj desetletij, že dobro desetletje ne stoji več …