Tudi rime mu gredo prav dobro od rok, kar kaže, da ima v sebi pravo umetniško žilico. Decembra je praznoval tudi osebni praznik – 66 let. Takole je zapisal: »Ena in druga šestica, po cesti življenjski stopica. Reče prva drugi, ko srečata se v tej življenjski zgodbi, sva mogoče si v sorodu? Mogoče malo, reče prva, le da jaz sem šestica desetica, ti šestica enica. Pa vendar družno, druga ob drugi nadaljujeta pot po skupni življenjski strugi.« Nauk njegove zgodbe je, da je dobro pogumno potovati kljub dvema šesticama naprej. V gibanju smo ga ujeli ravno na njegov rojstni dan – 12. decembra – in mu zastavili nekaj vprašanj.

Kaj vam pomeni fotografija?

»Ogromno, rad slikam vse, kar je lepo. Zelo zagnan sem, posebej zadnja leta, odkar sem v pokoju in imam več časa. Ko sem bil še zaposlen v Termoelektrarni Šoštanj kot vodja bloka 5, sem imel bolj malo časa za raziskovanje in opazovanje okolice s fotografskim aparatom. Sem pa že včasih slikal in očitno imel umetnost v sebi.«

Kaj potrebuje dober fotograf?

»V prvi vrsti moraš imeti nekaj posluha za fotografijo, dober fotoaparat, telefon, ostro in mirno oko in roko. Je pa res, da je danes mogoče z najrazličnejšimi programi fotografije spreminjati, obdelovati in uravnavati. Nič ne rečem, vsak dela po svoje in ima svoj pogled na umetnost.«

 Imate kakšnega vzornika?

»To ne, je pa moj oče veliko slikal. Nekdaj še na filme, s starimi aparati. Jaz sem očitno to ljubezen podedoval po njem. Spomnim se, da je rad slikal spontane fotografije, družino, ljudi v gibanju. Jaz sem rad prisoten tudi na dogodkih, razstavah, druženjih, ki jih je letos izredno veliko, tako da sem že rahlo utrujen od obilice dogajanja, čeprav so mi vsi všeč, še posebej, ker so narejeni za ljudi. Slikam vsakodnevno, tudi z vsakega domačega okna, balkona … Pogosto ujamem vsakič drugačen pogled na grad, mesto, del mesta. Še sreča, da je žena zasvojena s peko in se dobro dopolnjujeva.«

Ali veste, kdaj vam uspe posebej dobra fotografija?

»Posebna mi takoj pade v oči. Ne razmišljam veliko, spontano slikam, kar vidim, to je že zasvojenost. Priznam, da moja zbirka fotografij šteje na deset tisoče fotografij. Tudi ljudje v širši okolici Šoštanja in Velenja me že poznajo in vedo, da se ukvarjam s slikanjem. Večkrat me pohvalijo, kritik ni, sem pa dobil tudi že nekaj napotkov, kako še izboljšati fotografijo, česar sem vesel, saj želim svoje znanje nadgrajevati.«