Vse to in še kaj smo vprašali Simono Pompe, strokovno učiteljico strokovnih vsebin gastronomije na Šoli za storitvene dejavnosti Šolskega centra Velenje.

Potica – slovenska kraljica

Zaradi katerih napak se nam lahko zgodi, da potica ne bo uspela? »Kvašena potica je slovenska kraljica in vsaka gospodinja si jo želi pripraviti najlepšo, najboljšo. Za kvašeno testo je pomembno, da dvakrat vzhaja – prvič v posodi, kjer smo zamesili testo, na dvakratno količino, kar navadno traja slabo uro, drugič pa, ko je potica nadevana in v pekaču. Prvo mesenje je lahko s strojem, a pred koncem tudi z rokami. Včasih so to delali s kuhalnico, da so testo pretolkli, prezračili,« spomni Simona.

Kvašeno testo ne sme biti presuho kot je tisto za kruh. To je obogateno testo z jajci, maščobo, je nežno, mehko. Zato ga nežno razvaljamo in nadevamo. Ko ga zvijemo v potico, ga damo v namaščen model ali na peki papir, nato testo znova vzhaja, pred peko pa ga z leseno paličico prepikamo do dna, da spustimo ven zrak.

Pred peko potico premažemo z beljakom, nekateri jo s celim jajcem, ker je beljak naravno lepilo, ki lepo drži skupaj kose, ko jih režemo. Lahko jo premažemo tudi s svinjsko mastjo ali maslom.

»Pečemo lahko na dva načina – da damo potico v hladno pečico in testo delno še vzhaja, medtem ko se pečica segreva, ali pa damo vzhajano potico v pečico s predpisano temperaturo. Ko dobi potica zlato rjavo barvo, jo moramo pokriti s kosom alufolije, da jo zaščitimo in se peče bolj v notranjosti kot zunanjosti,« svetuje Simona. Napaka je lahko tudi, če potico prehitro damo iz modela. »Potica se mora v pekaču ohladiti. Občutljive so potice z mehkimi, nežnimi nadevi, kot je skutina.«

Praznovanje je dobro načrtovati

Za praznike želimo goste s svojo kuhinjo očarati, presenetiti, a neredko se slabo konča, če eksperimentiramo prav s slavnostno večerjo. Če se odločimo za kakšno novo jed, je najbolje, da jo kdaj pripravimo že veliko prej in tako preizkusimo recept in sebe.

»Na naši šoli zelo poudarjamo praznike in jedi, slaščice, ki gredo k posameznemu prazniku. Slovenska kulinarična tradicija sploh v božičnem času je zelo močna; kuharice in kuharji si delimo recepte naših starih mam, mam, sorodnic … Slovenci radi delimo svoje recepte. Past je lahko, da nekatere jedi izgledajo zelo preproste, ko pa se jih lotimo, opazimo, da ni tako,« pravi Simona Pompe.

Kako močna je praznična tradicija, se kaže tudi v tem, da ima skoraj vsaka družina za praznike tudi posebno »opremo«: prte, krožnike, steklenino, pribor … In če se s tem tako potrudimo, res ne moremo dati na mizo jed, ki nam ni uspela …

»Prazniki so druženje družine, prijateljev in v tej družbi naj bi sedela tudi kuharica, gostiteljica. Marsikatero jed se da pripraviti prejšnji dan ali vsaj do te mere, da jo pred večerjo le dokončamo, spečemo, skuhamo. Tudi mizo lahko pripravimo prejšnji dan, da se res lahko posvetimo vsem podrobnostim, poskrbimo za lepo razsvetljavo, glasbo, morda drobna darilca, lepe misli za vsakega gosta … Zato je dobro praznovanje načrtovati veliko prej, ko nismo pod pritiskom časa,« svetuje Pompetova.

Bližnjice se ne spodobijo?

Ja, pa ravno pod pritiskom časa smo ob praznikih. Delo v službi do zadnjega dne, dogodki z otroki v šoli, vrtcu, srečanja v službi po koncu delavnika … Se spodobi poiskati bližnjico in kupiti pecivo, potico, pripravljeno hrano za slavnostno večerjo?

»Kljub vsemu pritisku časa menim, da vsaj za božično praznovanje gospodinje ne iščejo bližnjic,« meni Simona. »Če pa že, potem se poslužujejo prodaje turističnih kmetij na tržnici, kjer se res da kupiti domače, kakovostne, dobre izdelke. Sama izhajam iz družine z bogato tradicijo, kjer se ni smelo, ni spodobilo, da bi za praznike jedli v trgovini kupljeno potico. Doma imam knjigo receptov svoje mame, njene mame in celo prababice. To je velika dragocenost naše družine,« je ponosna Simona, ki ob tem doda nasvet, naj mame v pripravo peciva vključijo otroke, vnuke, saj jim tako dajo dragoceno izkušnjo za njihovo odraslost in samostojnost.

Tradicija ali moderno?

Tradicija je moderna. Za Štajersko so značilni štruklji z zelo različnimi nadevi. »Včasih so vanje dali, kar so imeli – jesensko zelenjavo z vrta, naredili krompirjeve s kislim zeljem. Druga takšna jed so cmoki, na primer kruhovi, za v omako od pečenke. Zato, ko premišljamo, kaj bi pripravili malo drugače, je dober nasvet kakšen zvezek starih receptov. Podobno je z orehovo potico – orehe so hranili prav za božič. Sicer pa poznamo zelo veliko drugih potic: ognjišna potica ali zavihnjača, s skuto, z ocvirki, makom, jabolki, lešniki … Naša tradicija je zelo bogata, babice in dedki so bili zelo iznajdljivi, hrane ni bilo v izobilju, preživeti so morali s tem, kar so pridelali, imeli.

»Pri vsem, kar damo na mizo, pa je pomembno, da je okusno, pripravljeno z ljubeznijo ter da vsemu damo praznični navdih in se veselimo druženja družine,« sklene Simona Pompe.