Šoštanj, 20. februarja ‒ Člani Šaleškega literarnega društva Hotenja in Zavoda za kulturo so se pri Kajuhovem spomeniku v Šoštanju poklonili poeziji Karla Destovnika - Kajuha. Dogodek naj bi se odvil pri Žlebniku, a so zaradi slabega vremena lokacijo spremenili, predsednik društva Dušan Pirc pa napoveduje, da bodo tam poklon izvedli ob lepšem vremenu in ohranili tradicionalno slovesnost.

Pesnik, ki presega oznako partizanskega ustvarjalca

Pirc je ob tem izpostavil, da je raziskovanje Kajuhovega življenja in dela prineslo nekaj presenečenj, čeprav ga osebno ni presenetilo veliko. »Med anekdotami in zgodbami o njem se pojavljajo tako resnični dogodki kot tudi mitizirane pripovedi. Dolgo časa je, na primer, obstajal mit, da so ga ubili njegovi soborci, kar pa raziskave razjasnijo – bil je Slovenec, vendar v službi okupatorja,« pojasnjuje Pirc. Prav tako ga je presenetilo, kako aktiven je bil Kajuh v Varnostno-obveščevalni službi VOS med bivanjem v Ljubljani. »Vedno je deloval zelo previdno in tiho, da ne bi bil izdan, hkrati pa je ostal mladenič, romantični upornik,« dodaja. Pirc poudarja tudi pomen knjig, ki so bile izdane ob pesnikovi stoti obletnici. »Prve štiri knjige prinašajo veliko novih spoznanj o Kajuhu, o njegovem ustvarjanju, o prevodih njegovih pesmi v 23 jezikov in o tem, kako so glasbeniki različnih generacij ustvarjali skladbe na njegovo poezijo. To odpira povsem nov pogled na njegovo delo, ki presega nacionalne meje.« Med posebno zanimive publikacije uvršča tudi Kajuhovo korespondenco, v kateri so zbrani njegovi zapisi in pisma prijateljem. »Čeprav niso vključena vsa pisma, knjiga ponuja briljanten vpogled v njegovo življenje in čas, v katerem je ustvarjal,« sklene Pirc.

Strip, knjige in zgodbe razkrivajo globino Kajuhovega ustvarjanja

Posebno mesto med publikacijami ima tudi strip, nastal na podlagi knjige Vlada Vrbiča Prestreljene sanje. Ta je mladim na dostopnejši način približal Kajuhovo življenje in ustvarjanje ter jim ponudil številne informacije, ki jih morda prej niso poznali. »Prav strip lahko pri marsikom vzbudi zanimanje, da kasneje poseže tudi po drugih, bolj poglobljenih knjižnih izdajah, in tako še bolje spozna pesnikovo delo.« Na vprašanje, zakaj je Kajuhova poezija še danes aktualna, Dušan Pirc odgovarja, da dobra poezija nikoli ne zastara. »Kajuh je začel pisati zelo mlad, že okoli šestnajstega leta, njegova ustvarjalnost pa je izhajala iz časa in okolja, v katerem je živel. Bil je občutljiv za socialno problematiko. V Šaleški dolini, v Celju in Mariboru je videl revščino, hkrati pa tudi pritisk germanizacije in zapostavljanje slovenskega jezika. To ga je bolelo, zato so njegove pesmi napisane v preprostem, a zelo močnem jeziku, ki so ga ljudje sprejeli za svojega,« pojasnjuje Pirc.

Med zgodovinskimi miti in resničnostjo

Med vojno je njegova poezija dobila še večji pomen, vendar predsednik društva opozarja, da Kajuha pogosto preveč poenostavljeno označujemo kot zgolj partizanskega pesnika. »V času, ko je bil v 14. diviziji, skoraj ni pisal pesmi. Nastal je predvsem Marš 14. divizije. Velik del njegovega opusa je nastal že prej,« pravi. Kot primer izpostavlja pesem Slutnja, objavljeno leta 1938, ki je nastala v času münchenske konference in napovedovala prihajajoče zgodovinske pretres(e). »Šestnajstletnik je že takrat zaznaval napetosti, ki so vodile v drugo svetovno vojno. Tudi danes živimo v času nemirov in kriz, zato njegove misli še vedno zvenijo presenetljivo sodobno,« dodaja. Pirc meni, da bi pesnik tudi danes opozarjal na človekovo stisko in družbene razmere. Na vprašanje, kaj bi si Kajuh mislil o današnjem času, odgovarja premišljeno. V eni izmed svojih knjig Kajuh proza je razmišljanje postavil med dva simbolna pola. Na začetku je zapisal misel poljskega literarnega teoretika, povezano z usodo naroda, ki ga zgodovina vedno znova postavlja pred preizkušnje. Po njegovem mnenju je to zrcalna podoba tudi slovenskega prostora, saj je druga svetovna vojna zahtevala izjemen davek – med žrtvami so bili številni kulturni ustvarjalci: pesniki, pisatelji, skladatelji in drugi umetniki. »Kaj hočemo – smo narod, katerega usoda je, da mora na sovražnika streljati z briljanti.« Na drugi strani izpostavlja razmišljanje literarnega zgodovinarja dr. Dušana Pirjevca, ki je tik pred smrtjo dejal: »Zdaj ko sem prebolel mladeniške sanje o novem svetu in je tudi vera v novega človeka v meni ugasnila in umrla, ker vidim, da je sedanji svet, tudi slovenski, slabši od tistega, ki sem ga tudi sam pomagal zrušiti, pogosto pomislim na Kajuhovo tragično smrt. Ta je bila prav tako brezsmiselna, kakor je bila brezsmiselna smrt vseh borcev 14. divizije. Obžalujem, da ni ostal med nami ter še naprej pisal, pesnikoval in mislil.«