Velenje, 6. februarja – Astrid Ana Kljun; pevka, harfistka, tekstopiska, režiserka, producentka in še mnogo več. Umetnica, ki premika meje performensa v povezavi z lastnim izrazom skozi razsežnost glasbe, ki jo ustvarja skupaj s svojim partnerjem in multidisciplinarnim glasbenikom ter producentom Tomažem Zupančičem.

Njen prvi album Today at 18:48 je izšel 1. februarja in je plod umetničinega večletnega ustvarjanja, ki vzporednico na časovnici riše tudi z osebno rastjo, odrskimi ter vseživljenskimi izkušnjami. »V primerjavi z nekaj leti nazaj sem danes veliko bolj mirna, prijazna sama do sebe, bolj realna do določenih pričakovanj in predvsem bolj zdrava v glavi in telesu. Na nek zdrav način sem tudi ambiciozna. Mislim, da je k pomirjenosti veliko pripomogla tudi kilometrina, ki sem jo pridobila na lanskoletni turneji,« pravi multitalentirana umetnica Astrid Ana Kljun, katere glasbeni začetki segajo sicer v Velenje.

Album Today at 18:48

Kar nekaj skladb na albumu je dobilo svoje zasnove že v času korone. Album se začne s skladbo ADHD, ki jo je napisala predlani v studiu. »Zametki skladbe segajo v hotel v Dolenjskih Toplicah, kjer sem sredi noči improvizirala na klavir. Kasneje se je Tomaž poigraval z mojim glasom in transformiral linijo v klavirski zvok.«
Sledi komad Hey Julie, ki je sicer izšel že leta 2022, za njim pa demo z naslovom Ava plays drums. »Na plato sem dodala tudi tri flavourse – tako imenovane okuse. Tako sem poimenovala kreacije, ki niso sicer skladbe, ampak so zvoki, ki predstavljajo neko zasebnost ... Prvi »flavour« je hčerka Ava, ki pri dveh letih in pol igra na bobne in se zraven na ves glas krohota. Zdela se mi je idealna kombinacija s predhodnim komadom Hey Julie, ki nosi to esenco otroka. Kot da bi skozi komad govoril otroku v sebi ali prijateljici ali svoji hčerki, sestri ali pa sebi iz pred nekaj let«, pripoveduje Astrid.
Sledi komad Dry out s tematiko prepovedane ljubezni, nato pa skladba Touché, ki smo jo v pevkini izrazni in pretenciozni izvedbi ob podpori plesalk lahko poslušali in gledali na letošnji Emi, ki se je realizirala na isti dan kot rojstvo njenega albuma. Slednji komad je po Astridinih besedah feministični punk »štiklc«, ki pa je vzporedno tudi neke vrste katarza, saj govori o težki preizkušnji iz katere je po borbi zrasla v še močnejšo verzijo sebe.
V sredino albuma je postavljen triptih komadov Kostarika, Berlin in Seme. »S Tomažem sva ga strateško postavila na sredino, saj predstavlja neke vrste krono. Triptih je bil mogoče nek prvi dokaz o najini umetnosti. O tem, kakšno glasbo sva sposobna ustvarjati.« Za tem sledi Stanovanje (njun prvi skupen komad), Reminder – »flavour« (improvizacija na harfo), za njim pa komad Črno pero, ki ga je izdala leta 2020, v času, ko je postala mamica.
Naslednji komad – Sunday on La Grande Jatte – združuje dve vsebini med seboj paradoksalni, a na določenih točkah močno prepleteni. Ena vsebina je podoživljanje momenta izgube Isadore Duncan, plesalke, močne ženske 19. stoletja, ko izve za utopitev lastnih otrok v reki Seni, druga vsebina pa je zastavljena po navdihu slike Georgesa Seurata – Sunday on La Grande Jatte.
»To je ta aristokracija, ki stoji ob reki Seni z dežnički in jo opazuje, občuduje. Reka jim predstavlja sprostitev ... Na drugi strani pa ta ista reka za Isabelo Duncan predstavlja nočno moro. Gre se torej za kontrast med tem lepim steriliziranim svetom in njenim trpljenjem,« razlaga Astrid. Tomaž je skladbo produciral, aranžma za godalni kvartet pa je prispeval Matija Krečič. V tem komadu se umetnica prvič poigra tudi s francoščino.
Sledi komad Devojke II, nato Release me, ki je pravzprav jazz session, za njim pa »flavour« Hi. Zadnji komad nosi naslov Shine through the Silence, ki je kot neka saga, za Astrid eden izmed najljubših komadov, ki jih je spisala in pa tudi kreacija, ki celoten album poveže v celosten zaključek, kredibilen končni izdelek.

Proces ustvarjanja glasbe

Ustvarjalni proces se pri njej začne spontano oz. slučajno. »Vedno imam vklopljen nek snemalnik za različen nabor inspiracij. To vse so slučajni momenti, ki jih potem s Tomažem razvijeva v ideje oz. v komade. Ko greva v studio, vzameva s seboj vse inštrumente. Jaz vzamem tudi knjige, ki me energetsko pokličejo ali pa tiste, ki nosijo naslove, za katere vem, da bom v njih našla inspiracijo za besede, stavke, fraze, ki so mi všeč. Vzamem tudi vse beležke, ki jih imam, dnevniške zapise, liste ... Res pobereva vse. Vzamem tudi kadila, karte, ves »shit« ...
Potem greva v studio, vse razparcelirava, povežema in se počasi lotevama komadov. Tomi je tisti, ki potem sedi s slušalkami in ureja, jaz pa sedim zadaj in poskušam ujeti moment, ki mi bo prinesel jasnost v tekstu. To lahko izgleda na več načinov: lahko ure in ure sedim in berem slovar kot npr. pri ADHD-ju in Berlinu. Lahko izgleda tako, da si na steno nalepim šeleshamerje, nanje pišem, berem knjigo o Isadori Duncan in si izpisujem stvari o njenem življenju in se poskušam počutit tako kot ona, ali je to pač Kostarika, ki se je zgodila tako, da je tekst kar prišel ... Potem je tu Stanovanje, kjer sem celoten komad improvizirala ... Po »mixu« in »masteringu« in ko se vse skupaj spravi v homogeno celoto, pridemo po parih letih do tega, kjer smo danes – da imamo album,« pripoveduje Astrid.

Nekaj malega o Emi in Evroviziji

»Zame je bil januar zelo transformativen, občutek imam, kot da sem v tem času, v tem procesu zrasla za 5 let. Zelo sem ponosna na celoten proces. S puncami sem se zelo povezala, skupaj smo dihale ta projekt. Na Emi smo si zelo želele, da bi prišle v super finale, pa ne zaradi finala samega, temveč zato, da bi lahko točko še enkrat izvedle, da bi lahko še enkrat plesale, dihale skupaj, toliko nam je pomenila ...
Res mi je žal, da ima RTV vsako leto možnost na Evrovizijo poslati res dober performans, ampak pošljejo neko »naštimalko«.
Kar se tiče Evrovizije, mi je žal, da je to pokopališče vseh vrednot, ki jih glasba v svoji čistosti nosi. Glasba, ki je brez agende, glasba, ki je v bistvu neka materializacija idej, ki prihajajo iz ne vemo kje. Ta glasba, ki nima nikakršnega drugega namena, kot se materializirati. Ta glasba ima neke vrednote v sebi. Takšna glasba zdravi, ta glasba premika meje, uči, boža, objame, nosi sporočilo, je družbeno kritična, je odsev časa, v katerem živimo. Zelo malokrat je na Evrosongu skladba, ki je odsev časa, v katerem živimo in je res škoda, ker je tako velika platforma. In res bi bilo dobro, če teh velikih platform ne bi vodili pokvarjeni ljudje ...« razmišlja umetnica.

Plani za prihodnost

»Počasi bom začela pripravljati koncert ob izdaji plošče. Zelo si želim iti na turnejo skupaj s svojo zasedbo in plesalkami. Čutim, da se mora nekaj v tej smeri materializirati, s plesalkami smo postale res dobra ekipa,« razmišlja Astrid Ana Kljun, za katero bomo v prihodnosti zagotovo še slišali, saj se zdi, kot da njena umetnost in njen duh nimata meja. Vse najboljše na tvoji poti, draga Astrid.