Kulturno društvo Šmartno ob Paki bo prihodnje leto praznovalo 120-letnico delovanja. Zadnja štiri desetletja njegovo dejavnost vidno zaznamuje tudi Bernarda Kovačič iz Malega Vrha. Svojo pot ljubiteljske kulturne ustvarjalke je začela v domači folklorni skupini Oljka, kjer je skupaj z možem plesala deset let, štiri leta je prepevala v domačem ansamblu Vih, danes še prepeva v kar treh pevskih zborih, vrsto let je vodja oziroma predsednica sekcije pevskega sestava Prijatelji. S kulturo je povezana tudi njena pot samostojne podjetnice – od leta 2003 namreč deluje na področju domače umetnostne obrti in kiparstva, umetne keramike raku tehnike. Za devet izdelkov je prejela tudi certifikat.

Če imaš nekaj rad, si boš za to vzel čas

Ob slovenskem kulturnem prazniku, ki je pred vrati, razmišlja: »Kultura je steber identitete nekega naroda. Njen praznik je priložnost za to, da pokažemo, kakšen je ta steber, kako ohranjamo naš lep jezik, kako ohranjamo kulturno dediščino, med katero sodijo tudi slovenske ljudske pesmi, ki jih že 30 let prepevamo člani sestava Prijatelji,« je na vprašanje odgovorila sogovornica.
Zaznava, da se je od njenih začetkov delovanja na področju kulture do danes ta spremenila? »Vse se spreminja, a tisti, ki imamo radi našo prelepo Slovenijo, naš lep jezik, se kot prostovoljci trudimo delati v svoje zadovoljstvo in s tem v zadovoljstvo širše družbe. Če pa imate pri tem v mislih obisk na prireditvah, pa lahko rečem, da je ta kakor kdaj: včasih je dober, zopet drugič so dvorane na pol prazne, kar je žalostno. Časi so že takšni, da so ljudje prezaposleni, ampak če imaš nekaj rad, si boš vzel uro, dve za to in se odzval povabilu na ogled prireditve tudi zavoljo ustvarjalcev.«

Še vedno živi svoje sanje

Čeprav je upokojena, še vedno živi svoje sanje. Živi jih, ker še vedno ustvarja iz srca. Pravi, da je samouk, ki se je učil pri zvenečih, v širšem kiparskem svetu uveljavljenih akademikih. Zakaj je izbrala kiparjenje? Ker je v njem našla ogromno možnosti za razvoj in izražanje ustvarjalnosti. Začela je z glino, z lončarjenjem, a ugotovila, da ji ni najbolj pisano na kožo. Nato se je srečala z žganjem keramike raku in od takrat dalje sta »nerazdružljivi«.
V čarobni igri ognja in dima nastajajo čudoviti organski vzorci »in nikoli povsem ne veš, kakšen bo končni izgled izdelka. Večji del mojega kiparskega opusa so skulpture bikov. Ti predstavljajo moč in uspeh. Zasnovani so tako, da ustvarijo avro skrivnosti. Vsak bik ima drugačen izraz, pogled, držo, osebnost in vsak pripoveduje svojo zgodbo. Ta individualnost jih dela unikatne. Vesela sem, ker so mnogi našli svoje mesto v prostorih tudi izven slovenskih meja.«
Med svoje najljubše izdelke Bernarda uvršča tudi zmaje za tri najboljše ansamble festivala narodno-zabavne glasbe Vurberk. Na vprašanje, ali se da od domače umetnostne obrti in kiparstva živeti, Bernarda odgovarja: »Da, dokaz za to sem jaz. Je pa vse prej kot enostavno. Danes se mi sicer ni treba več dokazovati, a če hočeš od tega živeti, moraš biti priden, skromen, iznajdljiv, vztrajen, iti v svet, da te ljudje spoznajo. Biti moraš zadovoljen s tem, kar počneš, se nenehno izobraževati. Tu prostora za hlastanje po denarju ni. So vzponi in padci, ampak se pobereš in greš naprej.
Naj ne bo odveč, če ob tem rečem še katero glede ljubiteljske kulture: zanjo je denarja na voljo občutno premalo. Tisti, ki imajo pri tem škarje in platno v rokah, se premalo zavedajo, da je vsak nastop ljubiteljskih kulturnih ustvarjalcev čez meje tudi promocija države.«

Vir navdiha je narava

Sogovornica pravi, da je srečna, ker s svojim darom, s svojimi izdelki lahko osrečuje ljudi, ki kaj dajo na umetnost, ki cenijo in spoštujejo njeno delo. Ti ji ob marsikaterem srečanju to radi povedo. Priznanj ima za svoje delo kar nekaj. Vesela je vsakega, ker so potrditev, da nekaj zna, da je nekdo opazil njeno delo, niso ji pa tako pomembna kot zadovoljstvo kupcev njenih izdelkov.
»Srečna sem v tem, kar delam, in upam, da bom lahko še dolgo ustvarjala. Če mi bo služilo zdravje, bo dovolj volje in energije, kiparske žilice, idej …« Vir navdiha za ustvarjanje, pravi, izhaja iz nje same, iz narave, v kateri se rada mudi, kadar se počuti, da je brez energije. »Prepuščam se svojim občutkom in ti me vedno peljejo po pravi poti, po kateri mi pridejo praviloma naproti pravi ljudje.«
Tako kot je skromna sama, so skromni tudi njeni načrti. Posebnih nima, prida, jih pa ima in bo o njih povedala kaj več, ko bo za to čas. Še najprej si želi predvsem prepevati v domačem cerkvenem pevskem zboru, v mešanem zboru Cetis Celje in v skupini Prijatelji. Da slednja deluje že več kot tri desetletja, je zanjo posebno darilo. Toliko let vztrajanja je mogoče le, če se ljudje poslušajo med seboj, so strpni, znajo odpuščati, če kdo kaj reče narobe, meni. Nadvse pa jo veseli, da rada in lepo prepevata sinova, da mlajši vzame kdaj v roke tudi harmoniko. Srčno upa, da bosta, tudi ko odrasteta, pridno stopala po pevski poti babice in dedija tudi vnuk in vnukinja in da bosta poskrbela za to, da pesem in glasba pri Kovačičih zlepa ne bosta utihnili.