Takšen občutek sem dobila, ko sem se pogovarjala s Karlijem Čretnikom, povod za najin pogovor pa je bila njegova letošnja obletnica: 60 let amaterske gledališke kariere. In kje so bili ključi?

Na pot mu pride – gledališče

Kot 19-letni fant se je 15. julija leta 1963, na dan, ko je bila postavljena samostojna občina Velenje, na občini zaposlil kot sanitarni inšpektor. Tam je bil do leta 1971, vmes končal Višjo šolo za zdravstvo in se nato zaposlil v Rudniku lignita Velenje v službi za varstvo pri delu, kjer je delal do upokojitve.
To so bila leta, ko je Velenje cvetelo, družabno življenje je bilo pestro, veliko poudarka se je dajalo aktivnemu preživljanju prostega časa delavcev, kulturi, izobraževanju, športu. Karli je bil poln življenjske energije in življenje mu je na pot prineslo gledališče, ko je med sprehodom ob Domu kulture srečal znanko iz Ljubljane – Vodlanovo Mico.
»Izbirali so nove člane za gledališče in sem se jim pridružil. Bilo nas je več kot 40. Starejši igralci – Korun, Valenčak, Jeriha – so končali in so Milana Lukmana zadolžili, da ustanovi Mladinski oder. Iz te naše generacije je nastalo dolgoletno jedro sedanjega Gledališča Velenje. Moja prva vloga je bil Kvas v Desetem bratu,« pove in pojasni še en ključ. »Manico je igrala Cveta Močilnik, moja mama, ki je bila prav tako amaterska gledališka igralka,« se mu še danes dobro zdi.

Srečni dnevi

Bili so prava klapa, pravi Karli, zagnani, skupaj v gledališču in povsod drugod. Njihova zagnanost je omogočila tudi rast gledališča. Karli je v teh vodah našel tudi ženo, Miro Klančnikovo, s katero sta skupaj vodila proslave, recitirala in prvič skupaj nastopila v predstavi Srečni dnevi.
Takšna so bila tudi leta zakona Mire in Karlija. Ko so prišli otroci, je Mira gledališče prepustila Karliju, sama pa je kot učiteljica svojo igralsko strast in nadarjenost doživljala med učenci.
»Začel sem hoditi na seminarje, izobraževanja in postal tudi režiser predstav. Takrat so nam predavali eminentni gledališki režiserji, na primer Mile Korun in Peter Božič. Preimenovali smo se v Amatersko gledališče Velenje in postal sem prvi predsednik. V gledališču mora biti eden, dva ali trije, ki ga vlečejo naprej, imajo vizijo. Poleg mene sta to bila še zakonca Jože in Marija Kolar. Igralci pač prihajajo, odhajajo, prekinjajo igranje in se čez leta vrnejo,« podoživlja tiste čase in soigralce. »Ne bi rad našteval, da koga ne izpustim, prav gotovo pa moram omeniti Leona Čižmeka, ki ni zaman dobil Severjeve nagrade,« poudari.

Vlog si ni izbiral

V 60 letih igranja se je nabralo ogromno dogodkov, anekdot na odru in izven njega, gostovanj, predstav, da jih je nemogoče zajeti v kratkem pogovoru. »Predvsem so bile lepe stvari. Zelo malo je bilo tega, da smo se tudi skregali, ostro debatirali o vlogah, usmeritvah, predstavah …« Tudi zato Karli pravi, da si dogodke že zapisuje, kajti pri skoraj osemdesetih mu spomin še dobro služi. Nenazadnje je igralec, in eno od njihovih pomembnih »orodij« je prav spomin. Ker mu ta še ni opešal, težave pa ima s sluhom, raje nastopa na odru sam kot v skupini.
Nastopil je v 44 vlogah in pravi, da si teh nikoli ni izbiral, ampak je to prepustil režiserju. »Edino, kar sem si vedno želel, je bilo, da bi igral žensko, in to se mi je tudi izpolnilo. Užival sem, kot sem užival v vsaki vlogi, ne glede na to, ali je bila velika ali mala.«

Vloga, ki to ni

Za praznovanje visokega jubileja svoje gledališke kariere si je izbral monokomedijo Star foter, v kateri – pravi – igra samega sebe. Zato je bila – za zdaj šele premiera –toliko bolj doživeta in, kot pravi, sploh ni igral. Je pa ta žanr, ko igralec nastopa sam, zelo težak, saj je treba znati zelo veliko besedila, poleg tega pa se ne more nasloniti na soigralce in mora držati koncentracijo celo predstavo.
A Karli ima preizkušen recept: »Preden stopim na oder, si preberem uvodna stavka in ko ju na odru spregovorim, ne razmišljam več o besedilu in padem v vlogo. Zgodi se, da z besedilom tudi improviziram, a vedno pridem nazaj na pravo pot,« med smehom razlaga.
Kaj mu pomeni gledališče, dokazuje 60-letna kariera. Pa vendar? »Živel sem gledališče. Imel sem srečo, da je bila tudi Mira za to, da je čutila, kaj meni pomeni gledališče. Kaj lepšega, kot je ta zgodba, ne more biti. Otroci pa tudi prijatelji mi že rečejo, da moraš vedeli, kdaj je treba nehati. Dobro. Res je. A rad povem, da je drugače kot pri športu, ko naj bi se športnik poslovil, ko je na višku. Vem, da sem v upadanju, a če rad nekaj delaš, če delaš to s srcem, moraš nehati takrat, ko tega ni več, ko tega ne čutiš več tako,« je prepričan Karli Čretnik. In ta občutek pri njem še ni nastopil …