Prvi abonmajski koncert je izvedel priznani hrvaški pianist Goran Filipec, ki je kot zvesti Lisztoman svoj koncept koncerta oblikoval skozi glasbo večplastnega madžarskega virtuoza in skladatelja Franza Liszta.
O pianistu
Goran Filipec, eden najuglednejših hrvaških pianistov, čigar interpretacije so bile opisane kot »močne in subtilne v natančnosti, z neskončno sposobnostjo fraziranja in poetičnega poglabljanja v brilijantnih pasažah …« (Pablo Kohan, La Naciуn, Buenos Aires), se je rodil leta 1981 v Reki, kjer je pridobil osnovno in srednjo glasbeno izobrazbo na Šoli Ivana Matetiča Ronjgova. Med letoma 1997 in 2001 je študiral klavir (pri Marini Ambokadze) in muzikologijo na Glasbeni akademiji Ino Mirkovič v Lovranu, ki ima licenco Moskovskega državnega konservatorija Čajkovski. Njegovo nadaljnje izobraževanje je vključevalo podiplomski študij na Hochschule für Musik Köln (pod vodstvom Arba Valdme), Schola Cantorum v Parizu (pod vodstvom Eugena Indjica), Akademiji za glasbo v Zagrebu (pod vodstvom Evgenyja Zarafiantsa), Oxana Yablonskaya Piano Institute v Castelnuovo di Garfagnana v Italiji in Moskovski državni konservatorij Čajkovski (pod vodstvom Natalije Trull). Njegovi koncerti so ga popeljali v najbolj priznane koncertne dvorane po svetu, med drugimi tudi v Carnegie Hall v New Yorku, Auditorium di Milano, Nacionalno koncertno dvorano v Dublinu itd. Filipec je soustanovitelj in predsednik Društva Franza Liszta v Ženevi, ki se ukvarja s preučevanjem del madžarskega skladatelja. Posveča se tudi glasbenemu raziskovanju. Iz glasbe je doktoriral na pariški Sorboni s specializacijo iz izvajalskih praks 19. in 20. stoletja. Njegovi posnetki za Naxos so bili deležni številnih pohval kritikov.
Lisztova glasba osrednja tema koncerta
Filipec velja za specialista Lisztove klavirske glasbe, ki med drugim obsega izvirna dela, priredbe, transkripcije in parafraze. Pianist je koncert odprl s Pozabljenim valčkom št. 1, ki je sodeč po pismih veljal za reminiscenco na Lisztove valčke, ki jih je skladatelj pisal v otroštvu. Sledila je izvedba cikla Leta romanja: Drugo leto – Italija (v ciklu so sicer trije sklopi, ki opisujejo vtise Lisztovih potovanj). Pianist je s popolno kontrolo zvoka virtuozno interpretiral tehnično zahtevne klavirske skladbe. Po pavzi je izvedel Lisztove priredbe samospevov Franza Schuberta, ki so izpod njegovih prstov zvenele lirično, v obliki pa so bile še vedno jasne in logične. Sledili sta Lisztovi skladbi Reminiscences de Lucia de Lammermoor in Parafraza na Verdijev Rigoletto. Gre torej za skladbi, za kateri je Liszt našel inspiracijo v operah Donizettija in Verdija. Pianist je po vidnem navdušenju občinstva zaigral še dodatek. S svojo briljantno igro več kot navdušil velenjsko občinstvo.
