Sv. Barbara

Sv. Barbara je tudi ena izmed štirinajstih svetnikov – pomočnikov v sili, kjer se je pridružila »ženski sveti trojici«, kamor sodita še sv. Marjeta (20. julij) in sv. Katarina (25. novembra) in med njimi je pri nas zagotovo ena najbolj znanih in priljubljenih. Na splošno slovi kot zavetnica pred bliskom in drugimi dogodki, ki bi lahko povzročili naglo oz. nepredvideno smrt.

Njena svetniška legenda pravi, da je živela v drugi polovici 3. stoletja n.št. in jo je oče zaradi njenega prestopa v krščansko vero zaprl v stolp in ker se veri ni hotela odpovedati, ji je nazadnje še odsekal glavo. Zato na njenih upodobitvah najdemo tudi meč in grajski stolp.

Pri nas je postala najbolj znana med rudarji, ki so jo za svojo zavetnico izbrali prav zato, ker je bila v svojem mučeništvu zaprta v temnem stolpu, kakor rudarji v svojem rovu, prav tako pa verjetno zaradi tega, ker so bili rudarji tudi vedno v temi in nenehno v nevarnosti. Pred 2. svetovno vojno so v vseh rudnikih imeli njeno podobo ali kapelo s kipcem in so vsak dan pred odhodom v jamo pomolili pred njo za srečno vrnitev s »šihta«. Posebej slovesno so rudarji 4. decembra praznovali njen god: »Njen god rudarji slovesno praznujejo z mašo, delo v rovih pa ta dan počiva«.

Več o njej kot zavetnici rudarjev je še mogoče najti v moji več kot štiri desetletja stari muzejski razstavi v Muzeju premogovništva Slovenije in v brošurici Petra Polesa, ki jo je pred četrt stoletja izdal Premogovnik Velenje.

Barbarino koledovanje

Da je bil njen praznik nekdaj še bolj imeniten, kažejo tudi nekakšni koledniki, ki jim rečejo »polažarji«, in na njen god v Prekmurju še hodijo od hiše do hiše, gospodinjam »voščijo sv. Barbaro« in jim zaželijo veliko sreče v gospodinjstvu. Polažarji so lahko le dečki (ne pa še fantje) stari med 12-14 let, bolj odrasli niso več zaželeni. K hiši pridejo navsezgodaj zjutraj (v ptujski okolici že okoli treh zjutraj) pa ne več kot dva ali trije – le redko kdo sam … in voščijo »dobro jutro, vam bog daj in sv. Barbara«, nato pa še zaželijo, »da bi se dosti piščancev izvalilo, pa malo piskrov in skled potrlo, da bi bilo v kamri polno »poličnjakov vrhnja« – ¾ litrski lonci za smetano, in polna torila sira (posoda, v kateri stiskajo in hranijo sir), pa nič kebrov – ščurkov in miši, da bi vse leto bilo veliko jajc, v kurjih gnezdih pa nič dihurjev … in seveda, da bi Bog dal srečo pri živini pa vsem v hiši zdravja in nekoč tudi nebesa.« Gospodinje so jim odpirale okna (ne vrata) in jim v klobuke nasule suhega sadja in orehov pa še kak drobiž so jim dale …

Sv. Nikolaj – Miklavž

Miklavž je bil vsaj od 11. stoletja dalje marsikje v osrednji, tudi v vzhodni in zahodni Evropi pa tudi še marsikje drugod po svetu med najbolj priljubljenimi zimskimi svetniki. Če ne drugače, vsaj za otroke, ki jih ne samo pri nas, ampak tudi drugod obdaruje. Navada menda izvira iz njegove svetniške legende, ki pravi, da je tri hčere zelo siromašnega moža rešil sramotne usode in revščine tako, da jim je ponoči skozi okno porinil tri kepe zlata in jim tako priskrbel primerno doto za poroko.

Spomin na ta dogodek so zato kasneje povsod po Evropi obujali z obdarovanjem otrok, ki jim je Miklavž na svoj god v na okno postavljene posode v noči od 5. na 6. december nasul orehov in dal vsakemu še rdeče jabolko. V 19. stoletju so se temu obdarovanju pridružili še vzgojni smotri; otroci so Miklavžu začeli pisati pisma, v katerih so mu razložili, kako so bili pridni in dodali svoje želje; marsikje in marsikdaj Miklavž ni obdaroval prav vseh otrok, ampak le pridne.

Pred 2. svetovno vojno in tudi po njej (čeprav je bilo pri nas miklavževanje po letu 1945 manj zaželeno) se je šega ohranila in razvijala tudi v smeri Miklavževih sprevodov, ko je Miklavž v škofovskem oblačilu in v spremstvu dveh angelov obiskoval (in marsikje še danes obiskuje) domove in osebno obdaruje pridne otroke. Pogosto ga spremljata dva »hudiča«, ki naj bi poskrbela za manj pridne otroke, a navsezadnje so bili menda povsod in vedno vsi otroci le obdarovani. Ta del šege je že pred 2. svetovno vojno marsikje naletel na nasprotovanje mnogih staršev in znanih pedagogov, saj je tako strašenje zlasti pri majhnih otrocih povzročalo več škode zaradi prestanega strahu kot pa koristi zaradi nasvetov »dobrega« Miklavža.

Foto kip sv. Barbara

Kip sv. Barbare – hrani Muzej Velenje, fototeka. Avtor neznan.