Praznik so v vzhodni cerkvi praznovali že od 7. stoletja dalje in še danes tam spada med najpomembnejše praznike v cerkvenem prazničnem letu. V zahodni cerkvi so praznik sprejeli leta 1372 papeži v Avignonu, v vsej zahodni cerkvi pa se je ustalil kot praznik šele leta 1585. A v ljudskih izročilih tudi ni dobil posebne teže, kot denimo svetniki iz prve polovice novembra, ki smo jih že omenjali in so napovedovali tudi novembrsko vreme, predvsem pa, kakšna zima je pred nami.

A so že pri sv. Martinu, ki je med svetniki, napovedovalci vremena, eden najpomembnejših v celem letu, ugotavljali, da Martinovo še ne predstavlja začetka novega letnega časa – zime, ampak po navadi za njegovim godom sledi kak teden ali dva prav lepe, celo tople jeseni.

Kolo sv. Katarine

Šele konec novembra nastopita svetnika, ki so ju ljudje sprejeli med novembrske svetnike – vremenike, ki zares stojita na pragu zime. To sta bila sv. Katarina (sv. Kata sneg pred vrata) in sv. Andrej, ki godujeta 25. in 30. novembra.

Legendo o sv. Katarini so v Evropo že prej prinesli prvi križarji, ko so se po prvih križarskih vojnah v 11. stoletju vračali domov, ljudje pa so jo kmalu sprejeli in jo ob sv. Barbari (4. decembra) in sv. Marjeti (13. julija) sprejeli med pomočnice v sili.

Med ljudmi sta bili razširjeni dve legendi o njenem mučeništvu; po prvi je skušala v krščansko vero spreobrniti rimskega cesarja Maksencija, ki je vladal rimskemu imperiju v začetku 4. stoletja n. št. Ta je Katarino predstavil petdesetim učenjakom, ki naj bi jo prepričali, da opusti svoja verska prepričanja, a se je zgodilo ravno obratno; Katarina se je na zagovoru pred njimi spreobrnila v krščansko vero. Vseh petdeset in cesar so jo obsodili na smrt na kolesu z ostrimi noži, ki naj bi jo razrezali.

To se ni zgodilo, kolo se je razletelo, zato so morali Katarino obglaviti. Na podobah sv. Katarine v naših cerkvah je zato pogosto upodobljena med mučenjem na kolesu. Po drugi legendi, ki je prav tako našla odmev v slovenski ljudski pesmi, jo je zasnubil neki poganski kraljevič, a mu je rekla: »Če se mi pustiš kerstiti, te hočem tvoja žena biti. Če se pa ne pustiš kerstiti, nečem tvoja žena biti.« Kraljevič ji zagrozi s smrtjo, a jo reši Marija z detetom, ki pride na pomoč v oblaku megle, jo skrije, kraljeviča in njegove hlapce pa ubije gromska strela.

Ljudske pesmi o Katarini

Legenda o sv. Katarini je našla odmev v kar nekaj ljudskih pesmih, zlasti seveda njena čudežna rešitev s kolesa, medtem ko njen besedni bolj s številnimi poganskimi modrijani v ljudski pesmi skorajda ni odmeval. Le tu in tam komu rečejo naj »za zdravo pamet moli k sv. Katarini« ali pa se ji priporoči, da »zdravo pamet dobi«.

V mnogih evropskih deželah se je zato šola začela prav na god sv. Katarine in je tako še danes; pri nas seveda ni bilo tako in se je šola začenjala septembra ali oktobra. Marsikje je sv. Katarina tudi zavetnica vseh, ki imajo karkoli opraviti s šolo; dijakov, študentov in profesorjev.

Katarinino kolo je bilo bolj odmevno; na njen godovni dan je moralo po ljudskem verovanju mirovati vsako kolo. Tako vozniki na ta dan niso smeli voziti, a v Savinjski in Šaleški dolini na ta dan tudi predice niso smele v hišo prinesti kolovrata in presti. Prav tako so morali na njen god mlinarji ustaviti kolesa in niso mleli. Starejši pisci so v Katarininem kolesu videli starodavne ostanke čaščenja sonca, čeprav nekateri ostanki šeg na (nemškem) Štajerskem močno spominjajo nanje.

Med njimi kurjenje kresov na Katarino, takanje koles po hribu navzdol in podobno močno spominjajo na šege, ki so bile pri nas v navadi na kresni dan, ko so z njimi v resnici obnavljali poganske šege čaščenja sonca ob kresu 24. junija. Vendar danes v stroki prevladuje mnenje, da so kresne šege s kolesi prenesli na god sv. Katarine šele mnogo kasneje – saj v 18. ali celo 19. stoletju o njih ne poročajo.

Ženitnina ali obljuba zakona

Iz precej starejšega časa pa je znana še ena šega na god sv. Katarine; goduje namreč v času, ko se bliža adventni čas pred božičem, ko so bila včasih ženitovanja pa tudi vsakovrstne druge zabave prepovedane. Zato so delček njene legende, ko se ji v zaporu namesto kraljeviča, ki naj naj bi se želel poročiti z njo, prikaže Kristus in ji on natakne poročni prstan, uporabili za šego, po kateri se je prav na Katarino zadnjič obhajala »ženitnina« – obljuba zakona, ki so ga potem v resnici dogovorili in »uresničili« v predpustnem času. Prav tako po Katarini v decembru in vse do sv. treh kraljev ni bilo tudi nobenih drugih zabav s plesom.