Trgatev se je potem po navadi začela s pokanjem možnarjev kot ob največjih praznikih. Potem se je začelo trganje grozdja, ki je bilo nekdaj le žensko in otroško delo, medtem ko so moški nosili težke brente, tlačili grozdje (z nogami, dokler pač še ni bilo sadnih mlinov) in stiskali grozdje v prešah. Konec trgatve so seveda proslavili s pojedino; ponekod so zanjo žrtvovali tudi prašiča in perutnino, saj je mesa moralo biti dovolj za vse.

Kljub temu da kraji Šaleške doline ne slovijo prav posebno po kvalitetnih vrstah vin pa ima vinska kultura pomembno mesto v starih izročilih in ljudskih pesmih, ki so jih prepevali v Šaleški dolini. Prav noben praznik ni minil brez »božje kapljice«, ki jo je  »Bog oče vstvaril, Bog sin vsadil, Bog sv. duh posvetil«. Prav »zdravičice« se poleg ženitovanjskih pesmi najpogosteje pojavljajo v pesemskem izročilu Šaleške doline, ki nam ga je ohranil Fran Mlinšek.
Daleč v dvajseto stoletje se je ohranilo izročilo o posebej dobrih in kvalitetnih vinskih letinah, pri čemer je zlasti slovelo vino iz leta 1834 – »firedrajsiger«, posebej sta ostala v spominu tudi »ahtundzehciger« pa »zibenzibciger«, o katerih so tudi zapeli: »Se žvižga no poje no jucka tako kot pri ahtunzehcigerju« ali pa »V nedelo gremo zibenzibcigera pit, pa plesat polko in cvajšrit«.