Tedaj so kmetje kupili toliko živine, kot so jo lahko preživeli čez zimo, ali pa prodali vsaj toliko, da je bilo dovolj za plačilo davka gosposki. To je bilo toliko bolj pomembno, ker je bilo že avgusta konec košnje, do konca oktobra pa je bilo navadno konec tudi paše. Tudi tista živina, ki so jo bogatejši kmetje po 24. aprilu poslali na višje ležeče – hribovske pašnike, je zdaj prihajala nazaj domov, saj je tam paše začelo zmanjkovati že od konca septembra in v oktobru, ko jo je v dolinah vendarle še bilo.
Zdaj je bil tudi čas za skrbno sušenje sadja, ki je našim prednikom pomenil veliko pomembnejši del vsakdanje prehrane kot nam. Sadje so sušili nekateri kar na krušni peči, vsi večji kmetje v Šaleški dolini pa so imeli svojo sušilnico (pajštvo ali frnačo), kjer so sušili tudi lan. Sicer pa so kmetje domov spravljali tudi zadnje pridelke; ajdo, kolerabo, korenje, peso in zelje, medtem ko je z repo veljalo še počakati, saj je rasla vse, dokler je bilo še kaj toplote. Na polju je bil v oktobru že čas, da so na dobro pognojeno njivo posejali ozimni ječmen. Kot pripravo na dolgo zimo pa je stoletna pratika svetovala: »Nastila preskrbi za zimo. Naredi sveč za zimo«.