Nekatera od teh so le na najmanjših kmetijah lahko opravili sami – v družinskem krogu, pri drugih pa je delo postalo pravi jesenski kmečki praznik, ko je bilo treba na pomoč poklicati sosede in jih tudi dobro pogostiti. V tem času tudi najbolj varčni gospodarji in gospodinje niso skoparili. Če bi zdaj varčevali pri jedači in pijači, bi v naslednjem letu težko dobili koga na pomoč, pa tudi sicer so bile ob koncu jeseni in po trgatvi kašče (pre)polne živeža in v kleteh je bilo dovolj pijače. Med najbolj znana tovrstna dela so tudi pri nas nekdaj sodila trenje lanu, gnojvoža in steljeraja, ki so do danes bodisi že čisto pozabljena ali pa je sodobna kmetijska mehanizacija delo toliko olajšala, da ga že večina gospodarjev zlahka opravi sama.