Nestl Žgank (1909 – 2004), nedvomno ena osrednjih osebnosti povojne izgradnje Velenja v eno najlepših modernističnih mest, ki še danes, po več kot šestdesetih letih preseneča in izziva občudovanje številnih evropskih strokovnjakov s področja arhitekture, urbanizma in umetnostne zgodovine, je moral leta 1965 po poldrugem desetletju dela kot direktor velenjskega premogovnika, kjer si je vseskozi prizadeval za čimbolj dostojno in kvalitetno življenje slehernega velenjskega rudarja, naposled po stalnih pritiskih tedanjega slovenskega političnega vrha zapustiti svoj položaj. Štiri leta kasneje se je Žgank, ki je medtem tudi protestno zažgal svojo partijsko izkaznico, na nagovor Ivana Atelška, takratnega direktorja Gorenja in njegovega pomočnika Avgusta Jerihe zaposlil v Gorenju in kot delavec Gorenja kandidiral na volitvah v zbor delovnih skupnosti občine Velenje. Novoizvoljeni odborniki so ga na svoji prvi seji 23. aprila 1969 izvolili za novega predsednika skupščine. Že v prvih mesecih po nastopu v novi, tokrat politični vlogi, sta se v Šaleški dolini zgodila dva dogodka, ki sta pomembno zaznamovala oba mandata (1969 – 1978) Žganka na vrhu lokalnega političnega vodstva. Najprej je aprila leta 1969 še zadnjič, četrtič, gostil takratnega predsednika SFRJ Josipa Broza-Tita ob njegovem obisku v Velenju, nekaj mesecev kasneje pa je uspešno organiziral in izpeljal še zadnjo veliko in odmevno udarniško akcijo v Šaleški dolini, ko je okoli devet in pol tisoč Velenjčanov s prostovoljnim delom in opravljenimi več kot 30 tisoč urami pod geslom »Mesto – vasi« pomagalo graditi novo, sodobno asfaltno cesto v okoli štiri kilometre oddaljeni Šentilj pri Velenju. Čeprav so tudi v tem času v Velenju še vedno zrasli številni potrebni novi objekti, pa se je veliko energije in sredstev v letih, ki so sledila, vlagalo tudi v izgradnjo ustrezne infrastrukture v številne podeželske kraje in vasi na obrobju doline.
Svečano odkritje 25. junija 1977
Eden najbolj odmevnih dogodkov v času predsedovanja občinski skupščini Velenja v času Nestla Žganka, pa je bilo svečano odkritje spomenika »Maršal Tito« 25. junija 1977. Žgank je bil (in ostal) namreč trdno prepričan, da »njegovim« - velenjskim rudarjem in vsem ostalim Velenjčanom ne bi nikoli uspelo doseči tega, kar so dosegli v preteklega četrt stoletja brez trdne in večkrat javno izražene podpore s strani Josipa Broza-Tita, a da se za to mesto Velenje Titu ni nikoli ustrezno oddolžilo. V krogu najožjih sodelavcev se je počasi izoblikovala ideja, da bi to lahko »popravili« s postavitvijo Titove skulpture na osrednjem mestnem trgu. Ideja je sprva zorela počasi in daleč od javnosti, dokler je ni dokončno svečano podprla tudi Skupščina občine Velenje. Za avtorja tega odgovornega projekta so izbrali priznanega kiparja Antuna Augustinčića (1900 – 1979), ki je Tita tudi osebno poznal in večkrat portretiral. Augustinčić, ki sta mu pri delu pomagala akademska kiparja Vladimir Herljević in Ivan Pavić, je osebno izbral tudi kraj postavitve (po prvotnem načrtu naj bi skulptura namreč stala med Domom kulture in novo mestno knjižnico) ter določil dimenzije skulpture, ki naj bi ustrezala velikosti Titovega trga. Tudi glede financiranja postavitve spomenika je bilo odločeno, da bo lokalna skupnost sama zbrala potrebna finančna sredstva iz različnih virov, pomemben delež sredstev pa naj bi zagotovili zaposleni občani sami s prispevanjem enodnevnega zaslužka. Kljub vsemu pa je tudi tokrat, še enkrat več, nameri Velenjčanov ostro nasprotoval najvišji republiški politični vrh in hote ali ne, je postal Titov spomenik še eden od simbolov boja lokalne skupnosti proti togemu, a še vedno mogočnemu republiškemu političnemu in partijskemu vrhu v Ljubljani.
Spektakel si je ogledala več tisoč glava množica
Kljub hudim pritiskom daleč od oči javnosti, projekta ni bilo več mogoče zaustaviti in na sončno soboto, 25. junija se je na Titovem trgu zbrala več tisočglava množica obiskovalcev, da bi od blizu spremljala spektakel, ki se je obetal. Kot je bilo to v Velenju že običaj, so strelci iz premogovnika z močnimi salvami z okoliških hribov naznanili začetek proslave. Sledil je mimohod okoli štiri tisoč udeležencev parade, med katerimi so bili močno zastopani prav velenjski rudarji v svečanih uniformah, celoten spektakel pa je več kot upravičil pričakovanja.
Literatura:
Anton Seher, Zgodovina Premogovnika Velenje, 2. knjiga, Velenje:Premogovnik Velenje, 1998.
Nestl Žgank, Spomini »Rdečega kralja« (zapisala Damijan Kljajič in Vlado Vrbič), Ljubljana:Karantanija, 1999.
Informator, List za informiranje kolektiva Gorenje TGO Velenje
Naš čas, letnik 1977
