Tudi če ne živite na podeželju, ste ga gotovo že videli. Gre za trend, ki vse bolj narašča tudi v mestnih okoljih. V mislih imamo mlaj, ki označuje praznovanje okrogle obletnice rojstva. A konec aprila, ko se približuje 1. maj, v Sloveniji skoraj ni vasi in kraja, kjer se ne bi visoko v nebo dvigoval mlaj. Gre za skoraj do vrha obsekano in obeljeno smreko z zelenim vencem in pisanimi trakovi na koncu. Pogosto z vrha plapola tudi slovenska zastava.

Čeprav poznamo več različnih vrst mlajev in več teorij o izvoru šege postavljanja mlajev, je vsem skupno to, da se mlaji pomenijo praznovanje in veselje. Mlaj je lahko le manjša okrašena veja, ena oblika mlaja je tudi velikonočna butara. Lahko je mlaj manjše drevo, ki ga nosi več oseb, kakor poznamo v jurjevskem sprevodu, lahko pa velika smreka, ki ponosno stoji sredi vasi ali mesta.

Mlaj za 1. maj

Praznik dela smo pri nas začeli praznovati že na začetku 20. stoletja, kot državni praznik pa je bil uzakonjen leta 1945. S praznovanjem je v Sloveniji poleg jutranjih budnic, nošnjo nageljnov, prižiganja kresov na predvečer povezan še en običaj, postavljanje mlaja.
Mlaj, ki se postavi pred prvim majem, je simbol svobode in predstavlja drevo življenja.
Mlaji so se od kraja do kraja razlikovali, za vse pa je bilo značilno, da se jih postavlja ročno. Vendar si danes ljudje vse bolj pogosto pomagajo z mehanizacijo, čeprav ponekod pristaši tradicije še vedno prisegajo na ročno delo.

Mlaj časti pomlad

Nekatere teorijo govorijo o tem, da je postavljanje mlaja predkrščanskega izvora in pomeni čaščenje ponovne pomladanske rasti drevesa, ki je od pozne jeseni in skozi vso zimo izgledalo suho in mrtvo.
Najstarejši zapisi in upodobitve mlajev segajo v 13. stoletje. Takrat je francosko visoko plemstvo ob majskih praznovanjih prirejalo igre in plese ter izlete v gozdove, od tam pa so se vračali z okrašenimi ozelenelimi vejami ali manjšimi drevesci. Navada je bila splošno razširjena med plemstvom. V toku zgodovine je postavitev mlajev obveljalo kot praznovanje, vendar ni bilo več vezano le na majska praznovanja pomladi, ponovnega rojstva in ljubezni, temveč tudi kot osebni ali družbeni praznik.
Mlaje se je postavljalo ob pomembnih dogodkih in praznovanjih družbe ali osebnih dosežkih posameznikov. Tako so velike mlaje postavljali na primer ob vojaških zmagah ali odkritju spomenikov, dandanes pa se velikokrat postavijo ob praznovanju poroke ali abrahama.

Zeleni Jurij

Vsa ta praznovanja lahko spremljamo tudi v Beli krajini. Vsem dobro poznana breza, ki jo nosijo juraši, ki spremljajo zelenega Jurija (24. april), je ena oblika mlaja in prav tako kot pri francoskih plemičih, tudi ta raznobarvno okrašena. Več zapisov govori o tem, kako so v Črnomlju, Metliki in okolici pred drugo svetovno vojno postavljali mlaje, pri tem tekmovali kateri bo lepši in višji ter stražili, da ga fantje iz sosednje vasi ne bi požagali.
Zelo zanimiv opis tradicije prihaja iz Drašičev iz časa med obema vojnama. Tam so fantje v nedeljo pred prvim majem zbirali denar ter odkupili čim višjo smreko, tudi do 40 metrov visoko. Dva dni pred 1. majem so šli v gozd po smreko, jo požagali, olupili ter pripeljali v vas. Dekleta so iz bršljana spletla in okrasila vence, fantje pa so pripravili vse za postavitev mlaja. Deblo so okrasili z bršljanom, na vrh mlaja nataknili veliko stekleno bučo oz. kakor so reki ‚bunko‘ in čim večjo zastavo. Od vej dol pa tri velike, iz zelenja in cvetja spletne vence. Mlaj so postavljali na roke. Na spodnji del so nataknili še veliko srce ter napis ‚Pozdravljeni, kateri pridete pred mene!‘ Sledilo je streljanje z možnarjem, igranje in prepevanje ter nočna straža. Straža je potekala cel mesec maj. Na zadnji dan meseca so mlaj podrli, razkopali, deblo pa dali naslednjo nedeljo na licitacijo. Za izkupiček pa so priredili gostijo ter nanj povabili vse, ki so sodelovali pri postavljanju mlaja. Ta tradicija je v Drašičih še vedno živa.

Prvi maj – pomlad in delavstvo

Prvi maj je bil v zgodovini tudi poganski praznik v veliki večini tedanje Evrope, kjer so praznovali konec dolge zime in pričetek poletja. V rimskih časih je prvi maj veljal za ključno obdobje plodnosti in prihod pomladi. Rimljanski festival Flore, boginje cvetja in pomladi, se je odvijal od 28. aprila do 3. maja.
Prvi maj kot delavski praznik pa je spomin na krvave delavske demonstracije v začetku maja 1886 v Chicagu, ko so delavci zahtevali 8-urni delavnik. V spopadih s policijo je bilo ubitih več ljudi, pet delavcev obsojenih na smrt in trije na dosmrtno ječo.
ZDA so danes ena redkih držav, kjer prvi maj ni praznik dela, ampak je postal dan prava, ki opozarja na pravno zaščito temeljev kapitalizma. Prvi maj so nadomestili z delavskim dnevom na prvi ponedeljek v septembru.
Prvi praznik dela je 1. maja 1890 razglasil prvi mednarodni kongres socialističnih strank v Evropi. Uradno se imenuje Delavski dan mednarodne enotnosti in solidarnosti. Od takrat poznamo prvi maj kot delavski praznik tudi v Sloveniji. Prve proslave so bile v večjih mestih in rudarskih naseljih.
Praznovanje dneva dela se je začelo s prošnjami delavcev, da jim delodajalci dovolijo prost dan. Od leta 1895 je večina delodajalcev prošnjam ustregla, veliko delavcev pa je zaradi udeležbe na praznovanjih ostalo brez službe. Meščanske stranske so sprva nasprotovale prazniku dela in delavcem odsvetovale udeležbo, vendar se je kljub temu obdržal.

Običaji 1. maja

Prvi maj se je tradicionalno navsezgodaj zjutraj začel z budnico pihalne godbe – to je v industrijskih krajih običaj tudi danes –, ki ji je sledil sprevod pražnje oblečenih delavcev. V gumbnicah so nosili rdeče nageljne in značke ter se z družinami odpravili na mesto delavskega shoda. Sledili so politično obarvani govori in veselica s plesom.
Prvi maj je za Slovence tudi praznik raznih šeg in verskih obredov. Je prvi dan šmarnic, pobožnosti v čast Mariji.
Mesec maj je v Evropi dobil ime po Maji, boginji pomladi in plodnosti. V starih časih so ponekod verjeli, da se prvega maja z neba spuščajo čarovnice. Da bi jih pregnali, so kurili kresove in pokali z možnarji. Možnarje ponekod napolnijo s pravim smodnikom, pogostejše in manj nevarno pa je pokanje s karbidom.
Revolucionarni naboj so prazniku skušali odvzeti tudi v Vatikanu, kjer ga od leta 1955 slavijo kot god svetega Jožefa Delavca.

Literatura France Marolt: Slovenske narodoslovne študije, Niko Kuret: Praznično leto Slovencev, Gorazd Makarovič: Razvoj majev in mlajev na Slovenskem