Zdaj zima niti vrh gora ne sedi več pogosto. V zadnjih letih, ko je zima s snegom bolj skopa, si ga velikokrat zaželimo, velikokrat pa poslušamo pripovedi starejših, ki se spominjajo dolgih, močno zasneženih zimskih mesecev. Sneg je, ne glede na to, ali vam je v napoto ali v veselje, pomemben del vsake zime.

Kdaj sneži?

Običajno ne bo snežilo, če je temperatura višja kot 5 stopinj Celzija. Lahko sneži tudi pri zelo nizkih temperaturah, na primer tudi pri -20 stopinjah Celzija, v zraku pa mora biti vsaj nekaj vlage, da nastanejo snežinke.
Sneg je padavina v trdem stanju, ki nastaja v oblakih z depozicijo vodne pare; ko je zrak zasičen z vodno paro pod 0 °C. Tedaj vodna para resublimira (takoj preide v trdo stanje). Če je resublimacija postopna, ledeni kristali dobivajo več ali manj pravilno obliko, se pri padanju spajajo in tako nastanejo snežinke. Ledeni kristali, ki rastejo samo na račun vodne pare, imajo značilne oblike, odvisne od temperature okolice. Pri padanju skozi toplejše plasti postaneta zgradba in oblika bolj zapleteni, podobno velja za dviganje v vzgorniku skozi oblak.
Ledeni kristali rastejo tudi na osnovi različnih hitrosti padanja. Večji kristali so težji in padajo hitreje ter pod sabo pobirajo manjše, počasneje padajoče ledene kristale.

Sneg pravzaprav ni bel

Sneg je, kakor ledeni delci, iz katerih je sestavljen, brez barve. Je prozoren, kar pomeni, da svetloba skozenj ne gre z lahkoto, ampak se odbije. In ta odboj svetlobe povzroči, da ga vidimo kot belega.
Debele plasti snega lahko pogosto delujejo modrikasto. To se zgodi, ker ustvarijo svetlobni filter, kar povzroči večjo vpojnost rdeče kot modre svetlobe. Rezultat tega je modrikast odtenek, ki ga zazna naše oko.

Nekateri se snega bojijo

Večini ljudem velika količina snega prinese zgolj nevšečnosti ob vsakodnevnih opravilih, kot so pot v službo ali šolo, ter nujno kidanje pred hišo. Nekateri ljudje pa imajo ob snegu še dodatne težave, saj se ga bojijo. Strah pred snegom se imenuje kionofobija (ang. chionophobia), ki lahko izvira iz travmatične izkušnje s snegom iz otroštva: če je na primer otrok na snegu doživel nesrečo. Nekateri se lahko bojijo, da bi bili v snegu ujeti. Ko se boste naslednjič pritoževali nad kidanjem snega pred hišo, se potolažite s tem, da bi lahko bilo še slabše.

Da niti dve snežinki nista enaki, je mit

Snežinke so oblike različnih kristalnih zvezdic, ki so pomešane tudi z navadnimi ledenimi kristali. Pri temperaturi zraka, višji od -10 °C, se ti kristali navadno spajajo v obliki kosmov. Njihova velikost je različna, a imajo redkokdaj večji premer kot 3 do 4 cm. Na velikost snežink vpliva predvsem temperatura zraka. Čim nižja je temperatura, tem manjše so snežinke. Velike snežinke ali kosmi pa nastajajo, če vodna para kondenzira pri temperaturi, ki ni znatno pod 0 °C.
Zagotovo ste že slišali trditev, da niti ena snežinka ni enaka drugi. To je zgolj mit. Znanstvenica Nancy Knight iz Kolorada v ZDA je leta 1988 odkrila dve identični snežinki, ki sta padli v snežni nevihti v Wisconsinu. Ko boste naslednjič hoteli nekoga pohvaliti, da je edinstven, ne uporabite prispodobe s snežinko.

Snežne nevarnosti

Občasno snega zapade toliko, da ohromi promet, lomi drevje in trga električne vode (snegolom). Zima 1951/52 je bila zelo snežena, že konec januarja je bilo v Ljubljani 80 cm snega, med 13. in 15. februarjem 1952 pa je po nižinah Slovenije zapadlo največ snega od začetkov merjenj, ki so se začela sredi 19. stoletja. Snežilo je nepretrgoma več dni skupaj in na koncu je bilo v Ljubljani 146 cm snega, v Ratečah 240 cm in v Bovcu 188 cm. Prenehali so voziti vlaki, cestni promet je bil popolnoma ohromljen, dolina reke Soče je bila cele tedne odrezana od drugih krajev. Uvedena je bila splošna mobilizacija.
V gorah vsako zimo pade več snega kot v nižinah, saj je tam hladneje in pogosto tudi vetrovno, zato nastajajo snežni viharji. Če so v snežni odeji plasti le rahlo povezane, potem se ob motnji zgornja plast odtrga in zdrkne po pobočju navzdol. Snežni plaz uničuje vse pred seboj, lahko polomi drevje, poruši hiše, zasuje ceste in seveda ogroža človeška življenja.
Med sneženjem pogosto piha veter in prenaša sneg. Tam, kjer je veter močan, sneg odnaša, v zavetrju pa ga odlaga. Tako nastajajo zameti snega. Zbiti skorji napihanega snega rečemo kloža, zametom, ki se kot balkoni pojavijo na grebenih, pa opasti. Klože so pogosto slabo povezane s podlago in so zato na strmejših pobočjih še posebno nevarne za plazove.
Sneg odbija približno 90 % ultravijolične svetlobe, kar lahko povzroči zelo bolečo snežno slepoto, zlasti v polarnih območjih in v gorah. Na vsakih 300 m nadmorske višine se jakost UV žarkov poveča za 4 %.

Snežna veselja

Sneg običajno ne povzroča pretiranih težav. Prinaša veselje otrokom in zaslužek v turizmu, saj omogoča smučanje, sankanje, snowboarding, snowskating in podobne dejavnosti. Sneg se lahko naredi tudi umetno, s pomočjo snežnih topov, taka vrsta snega se imenuje kompaktni sneg in načeloma ni tako kvaliteten kot naravni.

Finščina ima več kot 40 različnih izrazov za sneg

Znano je, da naj bi Eskimi imeli ogromno število različnih izrazov za sneg, a je to zgolj urbana legenda. Res pa je, da imajo ogromno izrazov za sneg Finci. Teh je več kot 40, če upoštevamo tudi tiste, ki izrecno ne poimenujejo snega, ampak tudi bližnje pojave. Najbolj uporabljani so naslednji: lumi: sneg; loska: zelo moker sneg; sohjo: zmešana sneg in voda; pyry: pršenje snega; tuisku: pršenje snega z močnim vetrom; myräkkä: snežna nevihta; hyhmä: sneg, ki lebdi na vodi …