Tokrat predstavljamo Mateja Vraniča iz Velenja, Miro Laubenstein iz Šentilja in Marka Pokleko iz Šoštanja. Izbira je vaša.

Pokrovitelj izbora Naj osebnosti je Kmetijska zadruga Šaleška dolina. Prispevala bo nagrado za izžrebanega bralca/bralko Našega časa, ki pošlje glasovnico.

Matej Vranič, fotograf, filmski snemalec

Matej Vranič je letos postal četrti kulturni ambasador MO Velenje. Priznanje je prejel za izjemne dosežke na področju filmske in fotografske umetnosti ter za pomemben prispevek k prepoznavnosti Velenja v domačem in mednarodnem prostoru.
Že več kot tri desetletja raziskuje in dokumentira lepote narave skozi objektiv. Njegove fotografije narave so krasile koledarje, razglednice, knjige in revije, razstavljene so bile v številnih galerijah in na prostem, vključno z razstavami, ki jih je organiziral National Geographic Slovenija. Za to prestižno revijo je Matej Vranič pripravil številne reportaže o divjih živalih.
V zadnjih letih se je posebej usmeril v filmsko produkcijo in v svojih dokumentarnih filmih osupljivo upodablja naravo in njen pomen. Njegova dela, kot so Ptice jezer, njihova vrnitev, Divja Slovenija in najnovejši film Bojevita kraljica noči o sovah kozačah, so bila nagrajena na številnih filmskih festivalih in predvajana na prestižnih televizijskih postajah po svetu.
Svojo poklicno pot je začel kot fotograf, predvsem narave. »To ni bilo naključno, saj prihajam iz družine, v kateri je bil fotograf že moj dedek. Že od srednje šole pa me je zelo privlačila gibljiva slika, in ko je digitalizacija prinesla večjo dostopnost, sem videl novo priložnost. Ključni razlog za prehod v filmsko produkcijo je bila predvsem strast do narave in živalskega sveta. Kot fotograf sem imel vedno občutek, da naravi in živalim ne morem slediti čisto tako, kot bi si želel. V filmski produkciji sem našel priložnost, da ustvarim zgodbe, ki imajo večji doseg in učinek. Poleg tega filmska produkcija omogoča tudi finančno vzdržnost tega dela, kar v fotografiji ni bilo vedno mogoče.«
Delo snemalca narave je zahtevno, precizno in zahteva veliko strokovnosti, potrpežljivosti in sodelovanja celotne ekipe, pa tudi z znanstveniki in strokovnjaki, ker ti lahko ponudijo globlji vpogled v vedenje živali in ekosisteme, ki jih sicer kot ljubiteljski opazovalec ne bi opazil.
»Z leti sem se naučil, da dobre zgodbe niso le zgodbe o eni živalski vrsti, ampak vključujejo širši kontekst in film postane bolj privlačen. Pri naravoslovnih filmih je zame pomembno, da so dostopni čim širšemu krogu ljudi, da so jim razumljivi. Cilj je ustvariti zgodbe, ki ljudem približajo naravo, jih spomnijo na stvari, ki so jih morda že pozabili, ali jih spodbudijo k razmisleku o odnosu do narave,« svoje delo, pravzaprav poslanstvo, pojasni Matej Vranič, ki je bil ob imenovanju za ambasadorja kulture zelo počaščen.
»Ta nagrada je zame velik privilegij. V letih mojega delovanja se je nabralo toliko del in vesel sem, da je to nekdo opazil in nagradil. Vsaka nagrada pomeni, da si nekaj naredil dobro. Še naprej bom to, kar delam, delal s srcem, z veseljem. Upam, da se skozi moje delo opazi, da je delo za dušo nekaj najlepšega,« je poudaril.

Mira Laubenstein, ustvarjalka

Rojena Šentiljčanka Mira Laubenstein, takrat se je pisala Koren, je kar dobršen del svojega življenja preživela drugje – najprej v Šoštanju, potem v Prekmurju, nato pa se je po 50 letih odsotnosti vrnila v domači kraj, kjer se je pri 69 letih z možem vselila v svojo hišo. Domačemu kraju se je zadnja leta s svojim delom na različnih področjih več kot oddolžila za dolgoletno odsotnost.
30 let delovne dobe si je malo nabrala z delom v TEŠ, večino pa v Premogovniku Velenje, ko je opravila šolo za programerje in delala na področju informatike do leta 1991, ko je postala tehnološki višek in se invalidsko upokojila.
Miro danes najbolj poznamo po pletenju, čeprav ji je učiteljica v osnovni šoli »prerokovala«, da nikoli ne bo znala štrikati, ker je imela bolj »trde roke«. No, napoved se ni uresničila, saj je Mira v nekem obdobju s pletenjem krepila tudi družinske dohodke, predvsem pa je izpod njenih rok prišlo že na stotine čudovitih izdelkov: unikatne jopice, kostimi, plašči, krila … Pletla je tudi za Almiro Radovljica, kar je odlična referenca. Potem je napletla kapice za dojenčke in prve podarila vrtcu v Šentilju za punčke igračke, kapice pa so se še množile, zato je poklicala v porodnišnico v Slovenj Gradec in jim jih ponudila. »Seveda, prinesite,« so z navdušenjem odgovorili. »Predlani sem jih naredila tisoč, prav toliko lani, okoli 250 pa tudi za novorojenčke v MO Velenje,« pove Mira, ob tem, ko je na mizi že nekaj deset letošnjih …
Ne preseneča podatek, da je Mira v Društvu upokojencev Šentilj vodja sekcije ročnih del, je pa tudi koordinatorka programa Starejši za starejše. Pogovori z njimi so jo pripeljali do naslednje dejavnosti – ukvarja se z lokalno zgodovino. »Včasih so se ljudje več pogovarjali in mnoge zgodbe so šle od ust do ust na nove generacije. Danes ljudje celo zgodovine lastne družine ne poznajo,« je razočarana.
Ko Mira ne plete ali kvačka, je za računalnikom. V Turističnem društvu je tajnica, ob tem delu je začela obiskovati številne prireditve in se začela zanimati za zgodovino Šentilja. Postala je lokalna zbiralka podatkov, se povezala z župnijskimi in zgodovinskimi arhivi. Zbrano gradivo redno objavlja na spletni strani društva kot Šentilj skozi čas: »Ugotovila sem, da je šolstvo v kraju že od leta 1819, da ima dolgo dobo knjižnica, da je bil Šentilj med letoma 1862 in 1945 celo občina. Začele so me zanimati stare domačije, popisala sem lokalne znamenitosti, kot so kapele in križi, stare obrti, društva, zgodovino cerkve st. Ilj ... Zbrala sem podatke o 106 domačijah in gradivo čaka na objavo.«
Sama sebi se čudi, kje najde čas za vse to, in pravi, da dela več kot takrat, ko je bila mlada. Nepričakovano pa za konec še doda: »Vsa leta me muči zdravje, posebno oči, in sem na levo oko skoraj slepa,« pojasni, da za pletenje vida toliko ne potrebuje, roke pa tako ali tako niso »trde« …

Marko Pokleka, odbojkar

Dolgoletni odbojkar OK Topolšica Marko Pokleka je zdaj njegov trener in organizator oz. podpredsednik. Večkrat je bil izbran za najboljšega para odbojkarja Odbojkarske zveze Slovenije. Slovensko izbrano vrsto je v letu 2024 vodil v srebrni ligi narodov, v kateri so Slovenci zasedli 6. mesto, s svojim klubom ECE Šempeter pa je nastopil še v srebrni evropski ligi. Je soorganizator poletnega rekreativnega turnirja Športne zveze Šoštanj. Pa izvejmo še zgodbo za temi skopimi podatki.
»Kot osnovnošolec šole Karla Destovnika - Kajuha pod vodstvom Darka Meniha nisem imel druge izbire, kot da postanem odbojkar,« pove uvodoma malo za šalo, malo zares. V zlati dobi šoštanjske odbojke, v sezoni 2003/04, je s klubom osvojil naslov članskih državnih prvakov, potem so bili še drugi, tretji, in to je bilo obdobje sokrajana Dejana Vinčića, še aktivnega reprezentanta.
Žalostno je, da denar kroji uspehe športnega kluba ali posameznika, saj so finančne težave privedle do razpustitve kluba, nato pa počasnega vzpenjanja skozi lige. Trenutno je OK Topolšica Šoštanj v 1 B ligi.
»Nekaj mladim odbojkarjem lahko nudimo, a to je za vrhunske rezultate premalo. Tako so fantje v klubu do srednje šole ali do študija, potem gredo v Ljubljano in Maribor, kjer jim klubi lahko nudijo več. Tako vedno znova sestavljamo ekipe, in to je problem manjših klubov,« pravi Marko.
V Šoštanju gojijo ekipne športe nogomet, rokomet, odbojko in košarko, kar je morda za tako majhno mesto in gospodarsko razmeroma šibko okolje prevelik finančni zalogaj. »Zadnja leta dobro dela NK Šoštanj in »pobere« mladino, potem so tu še gasilci, taborniki in je dejansko Šoštanj premajhen za vse.« Sponzor klubov je bil dolgo TEŠ, zdaj se je spremenilo tudi to.
Kako to, da je Marko para odbojkar? »V stoječi odbojki sem bil aktiven igralec še do pred devetimi leti. V tem obdobju sem imel več poškodb in osem večjih posegov na kolenu, kar me je pripeljalo med para odbojkarje, ki igramo odbojko sede,« pojasni, kako je z oviranostjo kolena zadostil kriterijem za uvrstitev med para športnike.
V OK Topolšica Šoštanj so lani ustanovili klub sedeče odbojke in lani na državnem prvenstvu osvojili odlično 2. mesto. »Poteka pa to prvenstvo v mešanih ekipah, saj je sicer premalo igralcev, tako so trije invalidi in trije zdravi odbojkarji. Letos bo DP maja v Novi Gorici, sestavljamo ekipo in ciljamo na vrh.«
Marku je šport dal veliko. »Spoznaš veliko ljudi, dobiš prijatelje, vidiš in spoznavaš domovino in svet. Širiš svojo sliko, pogled na svet. Je naporno in je veliko odrekanja, a če bi začenjal znova, bi ponovil enako zgodbo,« pove, četudi se v lokalnem okolju od športa ne da živeti. »Mladim fantom velikokrat povem, da so Christiano Ronaldo, Luka Dončić, Goran Dragić in podobni le eni od milijonov športnikov in je to čisto drugačna zgodba. Pri lokalnem športu pa gre poleg rekreacije za komunikacijo, prijateljstvo, vzgojo za red in disciplino, odgovornost, pripadnost, spoštovanje do trenerjev in soigralcev … Predvsem pa za to, da otroke odklopimo od socialnih omrežij,« sklene Marko Pokleka.
🔲