Josipa Vošnjaka. Po izobrazbi je bil zdravnik, a je v narodnem spominu ostal predvsem kot narodni buditelj in liberalni politik, pobudnik hranilništva na Slovenskem, državni in deželni poslanec ter eden pomembnejših dramatikov 19. stoletja.

Rojen je bil 4. januarja 1834 v Šoštanju, kjer je obiskoval nižjo osnovno šolo. Leta 1843 je obiskoval tretji razred Glavne šole v Celju, naslednje leto pa celjsko gimnazijo, ki jo je leta 1846 nadaljeval v Gradcu in kasneje 7. in 8. razred na Dunaju. Leta 1852 je na Dunaju začel s študijem medicine, ki ga je zaključil leta 1857 in bil promoviran v doktorja medicine, nato pa še kirurgije. Vseskozi je bil odličen učenec in študent. Kot zdravnik je malo donosno zasebno prakso opravljal najprej v Šoštanju (1859), nato v Ljubljani in Kranju (1859–1861), Slovenski Bistrici (1861–1870) ter Šmarju pri Jelšah (1870–1872). Leta 1872 je dobil državno službo in mesto primarija v Prisilni delavnici v Ljubljani, leta 1895 pa se je upokojil. Dr. Josip Vošnjak je bil v svojem poklicu eden najpomembnejših in najuglednejših zdravnikov na Kranjskem. K temu je pripomoglo njegovo publicistično delo na področju medicine in sociale.

Vstop v politiko

S prelomnim letom 1860, ko je cesar Franc Jožef z Oktobrsko diplomo v Habsburški monarhiji odpravil absolutizem, je mladi Vošnjak aktivno stopil v politiko. Uveljavil se je kot govornik, narodni buditelj, publicist, liberalni politik, gospodarstvenik ter državni in deželni poslanec. V Štajerskem deželnem zboru je bil enajst let (1867–1878), v dunajskem državnem zboru dvanajst (1873–1885), v kranjskem pa petnajst let (1877–1895). Tam je bil od izvolitve leta 1878 tudi ves čas član deželnega odbora.
Enega največjih uspehov je dosegel, ko je Avstrija leta 1880 sprejela njegovo resolucijo o uvedbi slovenščine v srednje šole na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem, Koroškem, Primorskem in celo v Trstu.

Zadružništvo

Z bratom Mihaelom sta znana kot pobudnika in organizatorja hranilništva in posojilništva na Slovenskem. Slovenci lahko v Josipu Vošnjaku upravičeno vidimo prvega teoretika slovenskega zadružništva, saj je utemeljil zadruge z neomejenim poroštvom, brat Mihael pa jih je kasneje praktično uresničil. Po novih načelih so ustanovili posojilnice v Ljutomeru leta 1872, v Ziljski Bistrici na Koroškem, Šoštanju in Mozirju leta 1874, v Metliki leta 1875 in v Ormožu leta 1876). Hranilno in posojilno društvo je bilo ustanovljeno leta 1875.

Njegove povesti so zidale

Leta 1895 se je upokojil in se preselil na Visole pri Slovenski Bistrici, kamor je hodil na oddih že prej. Poslej se je ukvarjal s publicističnim delom in pisanjem Spominov, ki so izšli leta 1905. Dr. Josip Vošnjak je bil poročen s Katarino, rojeno Ozmič, z bližnje Tinjske gore. V njunem zakonu so bili rojeni Maria, Rosa, Ludmila in sin Samo Mihael.
Umrl je 21. oktobra 1911. Na pogrebu je ob grobu spregovoril pokojnikov prijatelj in domači župnik. Dejal je prav primerno: »Njegove povesti niso razdirale, ampak zidale, njegovi igrokazi niso sejali plevela in ljulike, temveč kleno zrno. Njegovi poučni spisi niso hodili na visokih koturnih učenostih, ampak po gladki poti preproste razumljivosti. Slednjič je rajnki kot politik zvesto služil domovini. Za pravice zapuščenega naroda se je zavzemal z vso odgovornostjo in vztrajnostjo.«