Tudi samo ime to kaže, saj izhaja iz srednjeveške visoko-nemške besede »fimfhustim«, kar bi lahko prevedli kot petdesetdnevnica, podobno kot cerkveno ime za binkošti izvira iz »pentecostes«, ki v latinščini pomeni isto. Sicer pa je po Sloveniji za ta praznik znanih še nekaj zanimivih imen, ki nekateri oprav tako odsevajo veliko starost praznika. Posebej zanimivo je prekmursko ime »risali«, ki zagotovo izhaja iz grško-rimskega običaja »rusalia« ali »rosarija«, ki je v grško-rimskem kulturnem krogu pomenil pomladansko-poletni praznik cvetočega cvetja, a hkrati tudi praznik mrtvih, ki so na ta dan skupaj z rožami vstali iz svojih grobov. Drugod po Sloveniji pa praznik binkošti imenujejo tudi »duhovo«, pač v spomin na liturgično vsebino praznika, ki je posvečeni prihodu sv. duha med zbrane Jezusove učence, ki se je prikazal v obliki gorečih jezikov.

Praznovanje prihoda sv. Duha

Sprva je šlo za enega največjih cerkvenih pomladnih praznikov, ki so ga od 4. stoletja dalje praznovali kar osem dni skupaj in se v tem času nihče ni smel postiti, nihče kleče moliti, predvsem pa nihče delati. Binkošti so na začetku praznovali že štirideset dni po veliki noči, a že kmalu po začetku 4. stoletja so ga začeli obhajati petdeseti dan po njej. Še vse do konca 11. stoletja pa je trajalo praznovanje binkošti kar osem dni, od tedaj dalje pa so binkošti praznovali le še v nedeljo, ponedeljek in torek, dokler cesar Jožef II. v svoji razsvetljenski maniri in ob vseh številnih drugih svojih cerkvenih reformah ni črtal še tretji praznični dan – torek. Med ljudmi pa binkoštna bilja še zdaj traja od sobote (zapovedan post), v nedeljo (petdeseti dan po veliki noči), polega tega pa še ponedeljek in torek, ki sta sopraznika.
Vse do vladanja Jožefa II. pa so tudi v naših cerkvah še uprizarjali »prihod sv. Duha«, ko so bili tudi verniki v naših cerkvah tako kot pravi biblija »z ognjem in vodo izpod neba krščeni«, saj so na zbrane vernike fantje izpod strehe metali gorečo prejo, ki so jo nato še polivali z vodo, nazadnje pa so nad vernike spustili podobo sv. Duha naslikano na spodnjo stran velikega kolesa, ki so ga vrteli v krogu, dokler ni obmirovalo tik nad glavami vernikov. Toda razsvetljenstvo Janeza II. in strogi janzenizem so že v 19. stoletju to binkoštno obredje, tako kot vse bogato baročno cerkveno obredje izgnali iz cerkva …

Pomladna obredja

Sicer pa se je binkoštnih praznikov oprijelo, podobno kot velike noči, vse polno starodavnih in poganskih pomladnih obredij. Večina med njimi se je ohranila med pastirji, ki so v maju večinoma že vsak dan z živino odhajali na pašo. Številne zelo stare prvine so se ohranile tudi med zapisanimi oz. ohranjenimi binkoštnimi pastirskimi običaji, ki so bili v podobni obliki kot na Koroškem in drugod po Sloveniji znani tudi v Šaleški dolini, zlasti pa v Belih vodah, v Zavodnju – predvsem pa povsod tam, kjer je bilo še v prejšnjem stoletju veliko ovac.
Na sosednjem Koroškem, ki meji na Šaleško dolino, nam za take kraje konec 19. in v začetku 20. stoletja France Kotnik ohranja takle običaj: že na binkoštno krstnico so pastirji posekali nekaj metrov visoko smrečico, jo olupili ter ovenčali z rožami, na vrhu pa so postavili krog in vanj vstavili križ, deblo pa so prepletli z venci, preden pa so mlaj postavili pokonci, so podenj kaj zakopali. Na binkoštno jutro pa so pastirci – fantiči, stari do petnajst let, kar tekmovali, kdo bo vstal prej in prvi prignal svoje ovce na pašo, Tisti, ki je bil z živino prvi na paši, je bil »zvato jajce« in njemu je pripadlo, tisto kar je bilo zakopano pod mlajem in tudi mlaj sam. Posebnega posmeha pa je bil deležen poslednji, ki je so ga še dolgo potem (kar vso pašno dobo tistega leta) dražili z imenom »binkoštni kvopovc« (klopotec) ali pa »volej«.

Binkoštna rosa

Sicer pa je bila tudi v Šaleški dolini razširjena vera v zdravilno moč binkoštne rose, ki so jo s svojo živino želeli ujeti tudi pastirji in so zato na binkošti hiteli na pašo, da bi je bila tudi njihova živina deležna, dokler je bila trava še vsa mokra od nje. A še bolj so cenila binkoštno roso dekleta, ki s svojo podobo niso bila najbolj zadovoljna. Po eni od takih izročil se je moralo dekle, ki je želelo postati lepše (in menda naj bi si tedaj tega želela vsaka) na binkoštno jutro, ko zvoni jutranjico umiti na takem kraju, kjer se kar »od treh cerkva sliši zvonjenje«.
Sicer pa so še nekateri drugi binkoštni običaji tako ali drugače povezani z vodo; da je bil binkoštni kruh še boljši kot sicer, je bilo treba na binkoštno jutro iti na studenec po vodo, s katero so potem »delali droži (kvasnice)«; nekdaj je to pomenilo ostanke testa od prejšnje peke kruha (navadno so pekli v vsaki hiši kruh enkrat na teden), ki so jih dali sušit za cel teden, pri naslednji peki kruha pa so jih s to vodo omočili in jih kot »germ« spet dodali testu za naslednjo peko kruha. Kasneje so za peko uporabljali seveda kupljeni »germ« – kvas, ki ga danes kupimo kar v vrečkah, a iz njih lahko dobimo le navaden kruh …