Najbolj je ljudem ob veliki noči ostal v spominu velikonočni žegen. Temu se seveda ni mogoče čuditi, saj že vemo, kako strog je bil nekdaj post. Tako kot povsod drugod po Sloveniji so za žegen tudi v Šaleški dolini pripravili lep kos prekajenega svinjskega mesa in klobas, pisano pobarvanih pirhov, velikonočni šarkelj, predvsem pa starodavno velikonočno jed – hren.

Zanimivo je, da so nekje v okolici Šoštanja pred vojno v žegen dajali še nekaj koruze za perutnino, »da jih lisica ne nese«. Sled starodavnih velikonočnih pojedin bi lahko iskali tudi v dejstvu, da so ponekod žegen pojedli z rokami in niso uporabljali žlic ali vilic, prav tako pa v običaju, da ob žegnu sploh niso jedli kruha.

Še sam se spomnim, da smo na veliko noč tudi v naši starovelenjski trški družini namesto kruha, kjer sicer ljudskih šeg nismo ne dobro poznali in jih upoštevali, kruha ta dan niso niti poskusili in smo na velikonočni zajtrk z rezinami šunke bogato obložili potico. Pri tem je morda zanimiva »novovelenjska« velikonočna navada, da mnogi blagoslovljene potice in šunke niso odnesli v cerkev k maši, so pa blagoslov vseeno dobili kar tako, da so velikonočno košaro izpostavili na okno ali balkon takrat, ko je papež v Vatikanu vsako leto podelil blagoslov »urbi et orbi« in tako celo dobili najvišji blagoslov.