Več starih pomladanskih šeg je mogoče najti na cvetno nedeljo, ki je spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem in predvsem uvod v veliki teden. Nekdaj in danes pa je bil ta dan posvečen blagoslovu pomladnega zelenja, ki ga v Sloveniji sicer po navadi imenujejo cvetnonedeljska butara, v Šaleški dolini pa so ga imenovali različno.
V Gaberkah so pred 2. svetovno vojno povezu leskovih in pušpanovih vej, olepšanih s trakovi, mačicami in pri premožnih celo s pomarančami, rekli »vejnik«. Drugje so cvetnonedeljski snop ali butaro okrasili tako, da je iz pušpanove »krone« gledala veja cvetočega drena, zvita v podobi srca; tako pravi pred vojno zapisano izročilo iz okolice Šmartna ob Paki.

Iz njih so narejali križce in jih zatikali na njive in travnike ter jih nabijali na hišna in hlevska vrata, kar naj bi poslopja obvarovalo vsake nesreče, zlasti pa strele. Ostanke snopa so zataknili za podstrešne tramove in jih tam hranili celo leto. Ob vsakem grmenju so s pušpanovimi vejicami kropili po hiši, s šibo iz butare so vsako leto gnali živino na prvo pašo, z njimi so se poslovili od mrliča v hiši itn.

Vsa ta številna verovanja, ki so znana v podobni obliki po vsej Evropi, bi seveda težko razložili le s krščanskim obredjem, zato so gotovo povezana z nekim predkrščanskim pomladnim čaščenjem svetega zelenja, ki je varovalo hiše, njive, travnike in ljudi pred vsemi nevarnostmi.