Mnogo bolj kot valentinovo je bila pri nas razširjena vera v ptičjo svatbo slab mesec pozneje – na gregorjevo, 12. marca, kar je mogoče pojasniti tudi kot spomin na stari julijanski koledar. Pred uvedbo gregorijanskega koledarja je sv. Gregor godoval v začetku marca in bil tako hkrati prvi dan takratnega novega leta in prvi spomladanski dan.
Vendar pa čisto brez vsake zveze z ljubeznijo sv. Valentin ni bil niti pri nas. Velikokrat se je zgodilo, da goduje v predpustnem času (pust se lahko praznuje vse od 1. februarja do 7. marca), torej v času ki je bil nekoč tudi pri nas namenjen »srčnim zadevam«. V tem pač lahko vidimo neke skupne korenine anglo-saksonskega sv. Valentina, na katerega dan so si npr. v Angliji zaljubljenci in prijatelji že pred petimi stoletji izmenjevali pisemca in darilca, ki so jih imenovali kar »valentini«. Oboje pač odseva mnogo starejše predkrščanske rituale in obredja plodnosti in rodovitnosti, ki vedno pogosteje nastopajo s pomladjo kot katerim drugim letnim časom.

Dediščina ljubezni

In kaj lahko sploh zapišemo o naši – slovenski dediščini ljubezni? O tem so slovenski proučevalci preteklosti komajda kaj zapisali, saj je tema o ljubezni bolj veljala za predmet literature in pesnikov kot pa resnega raziskovalnega dela. In vendar bi se dalo o ljubezni in o tem, kako so jo doživljali in izražali naši predniki napisati veliko zanimivega.
Imenitnih virov za tako raziskavo je dovolj; že raziskava številnih sporočilc, ki so jih medičarji lepili na znamenita lectova srca, ki so jih nekoč fantje uporabili za prvo znamenje ljubezni, bi nam lahko veliko povedala. V nekaterih naših božjepotnih cerkvah (npr. na Brezjah ali pa na nam bližjem sv. Križu) so še ohranjeni stari zapisi o ljubezenskih željah in prošnjah takratnih Slovencev in Slovenk.
Od srede 19. stoletja dalje, ko je pismenost naših prednikov začela postajati bolj pogosta, so se pojavili tudi (tiskani) »slovenski spisovniki in ljubavnih in snubilnih pisem«. V njih so »tebi do groba zveste« Marije ali Ane in »tebe iskreno ljubeči« Janezi dobili potreben poduk o tem, kako se lotiti začetnih ljubezenskih pisem z odgovori, kako spisati pisma za srečne in nesrečne ljubezni ali snubilna pisma, pa tudi poduk o tem, kaj je treba mlademu človeku vedeti o »ljubavnih pesmih in spomeničicah«…

Kaj pa nečednosti?

A »ljubezenski nasveti«, ki jih najdemo v knjigah, so bili uporabni le za začetek ljubezni – sicer pa so mladi in zaljubljeni fantje in dekleta pogosto od nekdaj ravnali podobno kot zaljubljena mladina ravna danes.
In seveda tudi take »nečednosti«, kot jih je pred skoraj stoletjem in pol zapisal znameniti Janez Trdina o dolenjski ljubezni, so bile znane že davno prej in drugod in se godijo še danes: »Fantje in dekleta ljubijo se samo z grehom na Dolenjskem. V Straži npr. so vse lepše punce ali noseče ali pa že matere. Fant ljubico najpred upijani potem pa naongavi … Če ljubi kdo po naključju deklico res čisto ter jo ne svari samo ne dati zapeljati se drugim, ampak se varuje greha in njene sramote tudi sam, zdi se tako ravnanje in zdržanje Dolenjcem strašno čudno, čez vse sumljivo in neverjetno. Tudi o njej raznaša se kmali glas, da se je skurbala kakor druge vrstnice, ki ne morejo biti brez šoceljnov. Dolenec v pravo čisto ljubav ne more verjeti, kajti je premesen in živinski sam in sodi vse druge po sebi.«
Nekaj razlike pa vendarle je; danes se nam ljubljenje mladih fantov in deklet ne zdi več hudo grešno, in nobenega fanta ali dekle, ki si jo/ga želi, nimamo več za »premesenega« in celo »živinskega« …