Zanimivo je, da je marsikje na slovenskem simbol strogega posta bila presta. In to kljub temu, da so bile nekdaj in danes sicer imenitno pecivo vedno iz pšenične moke, ki so jo naši predniki zamesili v kruh le ob največjih praznikih.

Nekdaj pa so se postu, odrekanju hrane, pridružile tudi številne pobožnosti kot priprave na drugi največji praznik – veliko noč. V tem postnem času so mnogi vsak dan hodili k maši, po hišah so ob večerih molili žalostni del rožnega venca, vrstile so se pobožnosti križevega pota. Ljudje so v tem času tudi pogosteje obiskovali božje poti, kakršna je bila npr. tista na sv. Križu nad Belimi vodami, kjer so imeli »svete štenge« – posnetek stopnic, s katerih je Poncij Pilat pokazal množici bičanega Kristusa in ji dejal: »Ecce homo – glej človek!«.

Sicer pa je bil post, kot pove že ime samo, čas odpovedovanja; ljudje so se odpovedovali pijači, godci so odložili mehove, otrokom so branili petje in celo glasno govorjenje, fantje niso smeli vasovati. Tudi zakonci so se odpovedovali spolnemu življenju in mnogi starejši prebivalci Šaleške doline še nedavno znali povedati: »Od pusta do vǝlke noči niso smeli moški in ženske skup ležet, tek so se včasih stari lǝdi menli. Zdaj, a so se vsi tega zares drželi, pa morte vprašat vsakega posebi.«

Postne jedi

Odpovedovanje je seveda veljalo tudi pri hrani. Fran Mlinšek je okrog leta 1935 še lahko zapisal: »Od pepelnice do velike noči je strog post. Krajci /kruha/, ki ostanejo od pustne pojedine, se posuše in zdrobe v juhi na velikonočno nedeljo (tako je še pri nekaterih gorskih kmetih).«

Drugje po dolini (npr. v Šmartnem ob Paki) so ostanke pustne pojedine lahko pojedli prav na včerajšnji dan in se potem zares začeli postiti. Po istem viru lahko povzamemo, da so nekdaj ob postu zajtrkovali ob devetih zjutraj, in sicer samo kruh in vodo, kosilo pa je bilo že ob enajstih. Mlinšek tudi piše, da niso potem med postom uživali »ničesar od slanine in vse je bilo beljeno na mleku ali pa na olju …« Najbolj znane postne jedi v Šaleški dolini pa so bile »bela župa s farflci«, »ožejeni žganki« (ajdova ali koruzna moka s krompirjem), »mlečna kaša s češplji«itn.

Danes nam seveda tak postni red zveni kar nekam prestrogo, sploh tistim, ki ste/boste omenjene jedi kdaj poskusili. Pred že kar davnimi leti (menda leta 1993) sem nekaj tovrstnih receptov zapisal v skromni zloženki o domačih jedeh, ki je bila na voljo obiskovalcem Kavčnikove domačije v Zavodnju in jo je morda še mogoče najti v velenjskem muzeju. Našim prednikom pa se najbrž taka hrana niti ni zdela tako hudo skromna. Iz kasnejših temeljitih raziskav prehrane v 19. stoletju Gorazda Makaroviča zdaj že dobro vemo, da so bili pri večini slovenskega prebivalstva mesni obroki celo ob nedeljah še huda redkost. Večino Slovencev je še daleč v 20. stoletje čakal tudi ob normalnih pa celo dobrih letinah še en dodatni in »prostovoljni« post v juniju in juliju, ko je v kaščah vedno zmanjkovalo že vsega. Tedaj so se do sitega lahko najedli le na velikih kmetijah.