Planica, ki bo med 27. in 30. marcem gostila tradicionalni zaključek svetovnega pokala v smučarskih skokih, je že dolgo sinonim za vrhunske športne trenutke, nepozabna doživetja smučarskih skakalcev – in danes tudi skakalk – ter njihovih trenerjev, sodelavcev in funkcionarjev. Seveda pa so tam vedno prisotni tudi množično navdušeni gledalci.

Peter Čeh iz Lokovice je bil priča pomembnim trenutkom v zgodovini slovenskih smučarskih skokov. V sedemdesetih letih so namreč delavci velenjskega Smučarsko-skakalnega kluba pripravili številne uspešne meddruštvene tekme, na katerih je vselej nastopilo okoli sto skakalcev iz različnih slovenskih klubov. Peter Čeh pa je 20. marca 1978  v Planici na 120-metrski skakalnici kot prvi član velenjskega kluba skočil preko 100 metrov – pristal je pri 107 metrih. Danes je tudi častni član Smučarsko skakalnega kluba Šoštanj.

Kaj vas je pripeljalo v ta šport?

»Uh, to je bilo pa čisto slučajno. Šel sem iz šole, v četrtek popoldne, in sem videl, kako skačejo, pa sem šel pogledat. Takrat me je nekdo vprašal, če bi se tudi jaz pridružil klubu. Pravzaprav je bil tisti dan tudi sestanek, pa sem se na koncu odločil in se tisti večer že vpisal v klub. Na začetku so mi nadeli precej težke smuči. Spomnim se, da sem jih moral na ramenih nositi domov v Lokovico. Že naslednjo soboto sem prišel na prvi trening na 30-metrsko skakalnico v Velenju.«

Kako ste doživeli tisti trenutek, ko ste skočili čez 100 metrov?

»To je bilo nekaj res neverjetnega. Skoraj tako kot bi zdajle skočil 200 in še več. Takrat je bilo, če se spomnim, to res nekaj strašno posebnega. Ko sem pristal pri 107 metrih, nisem mogel verjeti, da mi je to uspelo. Bilo je tako, da sem tisto zimo začel trenirati v četrtek, v soboto pa že skočil na 120-metrski skakalnici, brez nekega resnega treninga ali trenerjev. Veliko mi je pomagal Ludvik Zajc, tudi Luka Koprivšek, a kljub temu je bilo zelo zahtevno, ker nismo imeli nobenih resnih pogojev za treninge.
Miran Tepeš je bil star 14 let. Pred mano je Jože Šlibar skočil svetovni rekord, 140 metrov. Mi smo bili samorastniki, ampak smo res želeli uspeti. Če primerjam stare čase s sedanjimi … Takrat smo dosegali odlične rezultate z veliko manj pripomočkov in opreme. Danes imajo skakalci veliko boljše pogoje, a je bil naš dosežek prav tako zelo pomemben. Smuči so bile takrat precej težke, iz Lokovice v Velenje sem jih prinesel kar na ramenih. Danes imajo skakalci opremo, ki je več kot desetkrat boljša od tiste, ki smo jo imeli mi, prav tako pa so hitrosti precej drugačne. Medtem ko danes na 250-metrskih skakalnicah dosežejo hitrosti do 100 km/h, smo mi na 120-metrski skakalnici dosegli 104 km/h.«

Zanimivo je, da so v Velenju v 80 letih začeli trenirati na skakalnicah s plastično maso. Kaj se je spremenilo?

»Napredek v smučarskih skokih je bil res izjemen. To je omogočilo treninge skozi celo leto, kar je igralo pomembno vlogo pri izboljšanju tehnik in dosežkov. Poleg tega je moj skok preko 100 metrov pripomogel h gradnji te skakalnice. Kljub temu pa sem zaradi službenih obveznosti moral prenehati s tekmovanjem in sodelovanjem v klubu. Čeprav sem se poslovil od aktivnega tekmovalnega dela, sem vedno čutil nostalgijo. To je bila neke vrste droge.«

Kako zahteven je bil šport v tistih časih v primerjavi s sedanjim?

»Se ne da primerjati. Letenje je drugačno. Skakalnice so zdaj bolj varne, zasnovane so drugače in omogočajo boljšo kontrolo, medtem ko je bilo takrat letenje precej bolj nevarno. Danes pa je ta šport tudi bolj profesionalen. Napredek mladih skakalcev, tudi skakalk, je res izjemen. Imajo možnosti, ki jih mi takrat nismo imeli, in to je neprecenljivo. Danes so pogoji boljši, oprema je neverjetno napredovala, in to jim omogoča, da dosežejo neverjetne rezultate. Seveda so tudi treningi boljši, saj lahko trenirajo skozi vse leto, ne samo v zimski sezoni. Včasih je bilo tudi več rivalstva med klubi, med skakalci. Nismo imeli toliko podpore, kot jo imajo danes. To pa je tudi del motivacije – če nisi bil v ospredju, si bil pogosto spregledan. Pa vendarle, vsi smo si želeli biti najboljši, ne glede na pogoje, ki so bili na voljo. Včasih je bilo vse bolj preprosto, ampak tudi veliko bolj naporno.«

Najlepši del športa so zagotovo spomini na dosežke. Česa se najbolj spominjate?

»Čeprav je to že 46 let nazaj, se še vedno spomnim, kako sem prvič poletel in občutil tisti občutek, ko se zemlja pod tabo kar umakne. Tudi na Planico, kjer sem dosegel ta prelomni skok, so spomini izjemni. Tudi če sem prišel tja skoraj naključno, je bilo vse skupaj nekaj nepozabnega. S športom sem se začel ukvarjati pozno, pri 17 letih, vendar so se rezultati kmalu pokazali in sem se uvrstil celo v B reprezentanco. Žal pa ni bilo dovolj interesa za napredovanje v državni mladinski reprezentanci. Je bil pa skakalec Jože Sredenšek tisti, ki mi je z nasveti pomagal in me podprl, za kar sem hvaležen.«

Kakšen nasvet bi dali mladim skakalcem in kako vidite prihodnost razvoja skokov v Šaleški dolini?

»Mladim skakalcem bi svetoval, naj ne obupajo, ne glede na ovire, s katerimi se srečujejo. Pomembno je, da so predani in delajo s srcem, saj so ravno vztrajnost, trud in strast tisto, kar prinese največje uspehe. V Šaleški dolini vidim veliko potenciala za nadaljnji razvoj smučarskih skokov, saj imamo mlade, ki so resnično zagnani, in odgovorne, ki se res trudijo. Verjamem, da se bo ta trud obrestoval in da bodo v prihodnosti naši skakalci dosegali še veliko. Velenje že zdaj daje zelo dober mladinski kader, tudi klub in trenerji delajo dobro. Celo najboljši trener izbrane vrste, Robert Hrgota, je Velenjčan,  kar je lahko ključ za nadaljnji napredek.«