Na današnji dan, 11. aprila 2025, bo minilo natanko 150 let od dneva, ko je avstrijskemu podjetniku in industrialcu Franzu Magesu uspelo po večletnem brezuspešnem raziskovanju dolinskega dna Šaleške doline naposled navrtati glavni premogovni sloj in tako potrditi takrat že več kot stoletje stara predvidevanja številnih raziskovalcev pred njim o Šaleški dolini kot s premogom bogatem področju.
Franz Mages ni bil prvi, ki je odkril ali poročal o šaleškem premogu, tako kot tudi sam ni pridobil niti tone taistega premoga, a ta dan, 11. april 1875, in Magesovo odkritje danes kljub temu upravičeno štejemo za začetek industrijskega pridobivanja premoga v Šaleški dolini in neke vrste temeljni kamen velenjskega premogovnika.
Domačini so že vedeli za premog
Sploh prvi, ki je v Gradec poročal o šaleškem premogu, je bil že leta 1766 pater Steiz, njegovo najdbo pa je nato naslednje leto v posebnem poročilu deželni vladi o nahajališčih premoga na Spodnjem Štajerskem, s katerim je bila seznanjena tudi cesarica Marija Terezija, potrdil še Ivan Fuchs, posebni odposlanec Notranjeavstrijske deželne vlade v Gradcu. Tako Steiz kot Fuchs nista bila raziskovalca v pravem pomenu besede in sta o šaleškem premogu najverjetneje prenašala zgolj vedenje domačinov o obstoju le-tega.
Morda so domačini v tem času šaleški premog tudi že izkoriščali, a so, če sploh, bile količine nakopanega premoga zagotovo zelo majhne in nepomembne. Poročili sta se namreč nanašali na t. i. premogovne izdanke, tanke plasti premoga, ki so se ponekod v Šaleški dolini nahajale zelo plitvo pod površjem in so bile zato lahko dostopne, a hkrati niso pomenile zadostne osnove za industrijsko izkoriščanje najdišča.
Do srede 19. stoletja so bila v dolini znana tri takšna najdišča premoga: v Pesju, pod gradom Turn in v bližini Šenbrica. Kljub vsemu pa so prva poročila o premogu v Šaleški dolini do začetka 19. stoletja privabila v dolino prve podjetnike in gospodarske družbe, ki so poskušale z organiziranim izkoriščanjem lignita. To so bili Anton pl. Bonazza, Viktor Ruard, Jožef Atzl in drugi. Leta 1844 sta bili Zagorski premogokopni družbi podeljeni prvi dve jamski meri oziroma pridobivalne pravice – Rov Marijinega vnebovzetja in Velenjski rov. Vendar pa premogovni sloj nikjer ni presegal nekaj metrov debeline in prvi zametki bodočega premogovnika niso prinašali pričakovanih dobičkov, zato je premogovna posest v Šaleški dolini vse do leta 1870 hitro menjavala lastnike.
Našli 37,42 metra debel sloj
Vse bolj živahna premogovniška dejavnost v dolini je naposled v Šaleško dolino privabila tudi Franza Magesa, pomembnega avstrijskega podjetnika in raziskovalca, ki je deloval predvsem na področju Zgornje in Spodnje Štajerske. Na Zgornjem Štajerskem so njegove posesti obsegale nahajališča predvsem različnih železovih rud, medtem ko se je na Spodnjem Štajerskem osredotočal predvsem na premogovna nahajališča. Od leta 1873 naprej je Mages izvrtal več vrtin, ki pa so bile vse po vrsti neuspeh.
Na pomlad 1875 je začel z vrtanjem nove vrtine približno na območju JV obrobja današnjega Škalskega jezera in 11. aprila istega leta na globini 101,72 m naletel na lignit. Ker se je zdela najdba obetavna, so sklenili nadaljnje vrtanje tudi zapisniško dokumentirati. Novoodkriti lignitni sloj so naposled prevrtali šele 9. maja in ugotovili, da je navrtani sloj debel kar 19 klafter (sežnjev), 4 čevlje in 5 col, kar so v zapisnik zapisali kot 19˚4‘5‘‘ ali preračunano v današnje mere kar 37,42 m, kar je močno preseglo vsa dotedanja pričakovanja strokovnih krogov ter rezultate vseh dotedanjih raziskovalnih vrtin v Šaleški dolini. In čeprav Mages kasneje ni nadaljeval z nadaljnjimi deli za odprtje premogovnika, je bilo že od tega dne naprej jasno, da bo Šaleška dolina že v bližnji prihodnosti postala pomemben energetski bazen bližnje in daljne okolice. Vse to se je v naslednjem poldrugem stoletju tudi v celoti uresničilo z vsemi pozitivnimi in negativnimi posledicami, ki jih je premogovništvo prineslo v dolino.
Literatura:
Anton Seher, Zgodovina Premogovnika Velenje, 1. knjiga, Velenje: Premogovnik Velenje, 1995.
