Prazne prostore, ki pri tem nastajajo, sproti zapolnijo, rečejo, da ‘zarušijo’ višje ležeče plasti. Pri tem pride do posedanja, ki se na površju, nad izkopanim delom, kaže v obliki ugreznin in razpok. Tako ravnanje, da ugreznine sproti zapolnjujejo z zemeljskimi materiali in jih vračajo v prvotno stanje in je z ekološkega in ekonomskega vidika najbolj primerno, je prisotno v večini primerov podzemnega pridobivanja premoga. Velenjski je poseben le v tem, da je volumen ugreznin tako velik, da bi za zasutje vseh potrebovali ogromne količine ustreznih materialov, kar pa ni mogoče. Tudi zato je večji del ugreznin v preteklosti zapolnila voda iz vodotokov, ki so prečkali območja ugrezanja. Tako so nastala tri ugrezninska jezera.

Velenjsko in Šoštanjsko jezero ločuje nasip, ki leži večinoma nad jamo Pesje in preprečuje prelitje prvega, katerega gladina je sedem metrov višja, v drugega. Pa je nasip dovolj trden, da bi zdržal tudi kakšne morebitne tektonske premike (potres)? Kako je s poroznostjo in pronicanjem vode skozenj, ki jo opažajo? Imajo v Premogovniku vzdrževanje nasipa dovolj (primernega) materiala?

To so vprašanja, ki jih zadnje čase precej pogosto postavljajo v Šoštanju.