Aja, si rečem, potem pa moram iti pogledat. Šaleški grad poznam že iz otroštva, saj sem bil njegov sosed. Kot otrok sem poznal vse njegove kotičke in tudi kar nekaj sem ga preplezal. Bil sem na njem podnevi in ponoči, a nikoli doživel, da bi me kaj kdaj prestrašilo. Vem, da se gor občasno vrnejo starograščaki. Pridejo v stolp, nekaj pojedo in se sprehodijo po starem Šaleku, kjer pokažejo ostareli vitezi, da še znajo vihteti meč.
Pod grad prideva s partnerko Tatjano šele, ko se stemni, da morda lažje opazim kakega strahca. Res. Pod stopnicami je vrsta, ki jo stražita dve čarovnici. Videti sta sicer precej prijazni, a se znata tako našopiriti, da je strah zlezel do kosti. Ko nama dovolita, da krenemo, dobimo v roke zemljevid za orientacijo in zbiranje žigov. Končno se premikamo po lesenih stopnicah proti gradu. Dol prihajajo različno razpoloženi ljudje: starejši bolj nasmejani, otroci bolj prestrašeni. Na ravnini pod gradom je bil včasih vrt moje stare mame. Na njem je gojila nekaj zelenjave in rož. Danes pa je bilo tam živahno. Na stojnicah se je prodajala topla pijača in hrana, pri nekaterih mizah so potekale delavnice za otroke, čarovnika ni bilo več, zato pa se je še vedno dobil vroč kostanj, ki si ga je privoščila tudi hči Nives. Sem slišal, da je bil tudi srečelov, a so srečke kmalu pošle, ker niso pričakovali toliko obiska, čeprav so imeli več dobitkov na zalogi. Dogajanje je bilo živahno kot na grajski tržnici. Ves ta živ žav naenkrat preseka zvok motorke, večina se zdrzne in tudi meni pogled uide proti gradu.
Sem si hotel privoščiti eno Laško, pa sem zagledal spet vrsto, ki je čakala pred vrati ograje in stražarja, ki ga prepoznam kot Marjana Prislana. Stopim v vrsto, saj želim čim prej priti na grad, da mi slučajno kakšen strahec ne uide. Ko le stopam proti razvalinam, me najprej okostnjak policaj usmeri na grajsko pokopališče. En okostnjak leži na tleh, drugi v trugi ob steni gradu. Čarovnica Klavdija mi pritisne žig na zemljevid. Ko že hočem iti naprej, se name skoraj prevrne okostnjak iz truge. Malo sem ga čudno pogledal, on pa me je očitno poznal, saj me je vprašal, če imam kak cigaret. Sem takoj vedel, da je moj brat Robi. Ta že ne straši. Zasliši se močan glas okostnjaka policaja, ki usmerja promet naprej. Glas mi je znan, seveda to je moj stric Zdravko, ki je Šalečan, domačin. Je že v penziji, a še vedno navihan in z vsemi žavbami namazan. Pridem do naslednjega straškota, ki stoji na miru in s svojo strašno masko zre v nas. Naenkrat prime v roko motorko, jo prižge in z bojnim krikom srhljivo prereže tišino. Malo je pomahal z njo levo in desno, da je zadišalo po nafti. Videlo se je, da motorka nima verige. Večina navzočih je zbežala naprej. Ko je strahec ugasnil motorko, sem ga potrepljal po rami, da se ne bi počutil osamljenega. Strahec me je vprašal, kako sem, pa mu povem, da v redu. Potem pa sva prasnila v smeh, saj je bil to moj brat Renato. Obdajo naju čarovnice, sestrične in druga žlahta, pa Anja z zelo dobro prestreljeno glavo. Tudi v gradu sta bili dve čarovnici, ki sta pripravljali razne zvarke in kovali zarote v skrivnostnem ambientu.
Zunaj, pred gradom opazim na oknu bradatega fanta, ki zgleda, kot da lebdi v zraku, ker so mu široke hlače plapolale v vetru. Prižgal si je cigaret in gledal v daljavo. Zgledal je kot prikazen. Potem se je spustil dol po steni do vznožja gradu. Ker se sam ukvarjam s športnim plezanjem, sem bil prepričan, da se je spuščal dol po vrvi. Vendar ko je šel mimo, ni bilo nobene vrvi in tudi ni imel plezalnega pasu. Zato sem ga ogovoril in vprašal, če pleza 7A, to je visoka težavnost smeri v plezanju. Začudeno me pogleda in pove, da pleza freestyle, torej brez kakršnegakoli varovanja. Ime mu je Miha oziroma pravilno Mihael. In kakor hitro se je pojavil, tako je tudi izginil. Kasneje sem se pozanimal in izvedel, da sploh ni bil del programa. Očitno se na gradu res dogajajo čudne reči. Za lačne so trije barbari na grajskem vrtu pekli meso neznanega izvora, še dobro, da so bili siti, in se niso lačni zagnali v občinstvo.
Upam, da se bodo strašni duhovi pomirili do naslednjega leta in da pridejo na dan nove zgodbe.
Odlično priznanje gre turističnemu društvu Šalek, najbolj zagnanemu Zdravku Podpečanu, ki je tudi podpredsednik društva, vsem prostovoljcem in ne nazadnje tudi šaferci Idi Jurko, ki je velikodušno posodila svoje zemljišče pod gradom v uporabo.
Miro Jurko
