23. aprila lani je Sebastjan Pejovnik iz Šoštanja na službeni poti v Berlinu doživel infarkt in s tem usodno poškodbo možganov. Od takrat je priklenjen na posteljo, povsem odvisen od ljudi in aparatov. Trenutno se nahaja v ustanovi v Avstriji, kjer ga pomaga negovati njegova partnerka Suzana Kolarič. V slabem letu je prevozila tisoče kilometrov, iskala pomoč pri tujih ljudeh, se spopadala z birokracijo, jezikom in tudi nerazumevanjem. Predvsem pa je spoznala moč ljubezni, ki jo utrjuje v dejanjih.
Njen cilj je prepeljati Sebastjana v Slovenijo, v ustrezno ustanovo. Še vedno pa ima upanje, da bi lahko Sebastjana negovala doma, kjer je že uredila nekatere prostore. Njuna zgodba je skoraj neverjetna, a nas hkrati opominja, kako krhko je življenje in kako se lahko v trenutku vse postavi na glavo.
Sebastjan Pejovnik in Suzana, ki prihaja iz Notranjih Goric, sta se spoznala, ko sta imela za seboj že nekaj prehojene poti in vsak svojo zgodbo. Zaživela sta skupaj v Šoštanju in v prepričanju, da bo njuno življenje teklo v ljubezni in miru, načrtovala sta vsakdanje stvari. Suzana je od leta 2022 invalidsko upokojena, Sebastjan je imel do upokojitve še nekaj let. Te je nameraval preživeti za volanom, saj je že nekaj časa delal kot šofer v Nemčiji. Usodnega lanskega aprila sta se zjutraj s Suzano še slišala, potem pa je njegov telefon ostal nem.
Takrat se je začela njuna pot preizkušenj, ki jih Sebastjan doživlja privezan na posteljo, skoraj neodziven s trahestomo. Takoj po hospitalizaciji je bil prevoz za njega nemogoč, saj je njegovo življenje viselo na nitki. Po delni stabilizaciji so ga premestili v Avstrijo. Tako je bilo menda zato, ker je bil Pejovnik zaradi narave dela zavarovan v tujini.
Kolaričeva je o tem, kaj se je zgodilo, izvedela naknadno, od njegovega delodajalca. Infarkt je doživel na delovnem mestu, med priklapljanjem prikolice, po oživljanju je bil pripeljan na urgenco, a je v avtomobilu doživel še enega. Takrat bi veljal za klinično mrtvega kar 31 minut, 8 minut pa so bili možgani brez kisika.
Ko se je Kolarič 25. aprila odpravila v Berlin, je Sebastjana našla v bolnišnici v budni komi ‒ negibnega. Od vsega začetka je odvisen od aparatov, ki stabilizirajo srce, hrani se po PEG-u, pomoč rabi 24/7.
Ne moremo si predstavljati (Kolaričeva je prepričana, da se občasno zaveda svoje situacije), kaj preživlja Sebastjan v tujini, popolnoma odvisen, jezika pa ne razume dobro. Zato je Suzana tam, kolikor je mogoče, kar prinaša ogromne stroške prevoza, nočitev, hrane, prevodov, pa tudi dodatnih zdravil in še in še.
Veliko stvari je prodala, odpovedala stanovanje v Šoštanju in se vrnila k staršem, obrnila se je tudi na mnoge organizacije.
Najbolj jo finančno skrbi prevoz v Slovenijo, za katerega se bori, seveda s strokovnim osebjem in ob zdravstveni podpori. Ko bo doma, bo vse lažje in bolje, čeprav so žal možgani tako prizadeti, da …. A v predanosti sočloveku je neizmerna moč.
Kolarič se je obrnila po pomoč na velenjsko območno organizacijo Rdečega križa, kjer so po preverbi resničnosti potrebe odprli podračun.
