Direktorica Violeta Potočnik Krajnc pojasnjuje, da so z izvajanjem dolgotrajne oskrbe na domu začeli 23. oktobra lani. Najprej so zaposlili koordinatorja oskrbe na domu, ki je izvajal obiske po domovih in sklepal individualne načrte za prejemnike storitev. Kljub začetku izvajanja pa še vedno nimajo dovolj kadra, da bi lahko storitve izvajali v polnem obsegu. Direktorica poudarja, da načrtujejo zaposlitev dodatnega kadra, med drugim fizioterapevtke in kineziologinje, ki bosta pričeli z delom predvidoma konec aprila, storitve pa naj bi bile v polnem obsegu na voljo od maja.
Kritika centrom za socialno delo
Največji težavi pa sta po direktoričinih besedah dolgotrajnost obravnave vlog in neenakost med stanovalci. Stanovalci, ki so bili v domu že 1. decembra lani, so bili v dolgotrajno oskrbo vključeni avtomatsko, novi stanovalci, sprejeti po zakonu o socialnem varstvu, pa plačujejo občutno višje prispevke, čeprav je obseg oskrbe enak. Direktorica opozarja, da gre za “veliko anomalijo zakona”, ki povzroča neenakost med stanovalci. »V oskrbi in negi pa ni razlike.« Prav tako opozarja na dolge roke centrov za socialno delo. Vloge, oddane že oktobra, se lahko obravnavajo tako dolgo, da prejemniki sredstev praktično čakajo mesece ali celo do smrti, preden dobijo pomoč. Direktorica kritično izpostavlja, da kljub temu, da sta v njihovem domu dve socialni delavki opravili skoraj vse prevedbe za stanovalce in osebne načrte za 191 stanovalcev v manj kot mesecu dni, od države za to delo niso prejeli nobenih dodatnih sredstev. To velja za vse domove po Sloveniji. »Vsi domovi smo bili vstopne točke za sprejeme v institucionalno varstvo vse do 1. julija, ko je začel veljati zakon o dolgotrajni oskrbi. CSD-ji so dobili sredstva za zaposlitev kadra, zakaj so postopki tako dolgi, pa vedo na centrih za socialno delo.« Po njenem mnenju bi bilo nujno, da država in CSD-ji izboljšajo organizacijo in hitrost obravnave vlog, da bi se preprečile dolge čakalne dobe in neenakost med stanovalci. Direktorica zaključuje, da sta boljša koordinacija centrov za socialno delo in hitrejša obravnava vlog ključni, saj trenutni sistem ustvarja nepotrebne zamude in neenakost med stanovalci. Kljub kadrovskim izzivom so občine zagotovile podporo za zagonske stroške, vključno z avtomobili, programsko opremo in drugo potrebno opremo za izvajanje oskrbe na terenu. Sodelujoče občine so Mestna občina Velenje ter občine Mislinja, Šoštanj in Šmartno ob Paki.
