Tehnologija je vstopila v šolske hodnike drugače, kot smo pričakovali. Ne kot nova učilnica ali sodoben laboratorij, temveč kot orodje, ki briše mejo med resničnim in ustvarjenim. Umetna inteligenca omogoča ustvarjanje prepričljivih podob, v katerih se obraz resnične osebe znajde na telesu, ki nikoli ni bilo njeno. Posledice so lahko zelo hude.
Za nastanek takšne vsebine ni več potreben nepremišljen posnetek ali vdor v telefon. Dovolj je fotografija z letopisa, skupinska slika s šolskega izleta ali portret z družbenega omrežja. Postopek je avtomatiziran, rezultat pa na zaslonu deluje prepričljivo. Kar je za storilca pogosto tehnološki eksperiment ali sredstvo za pridobivanje pozornosti v vrstniški skupini, za žrtev pomeni dolgotrajno osebno stisko in izgubo občutka varnosti.
Napačna poimenovanja, napačno razumevanje
V javnosti se takšne primere pogosto poimenuje z izrazom »maščevalna pornografija«, a ta pojem zgreši bistvo. Ne gre za zlorabo zaupanja po pretekli intimnosti. Gre za umetno konstrukcijo videa ali fotografije, brez vsakršnega soglasja. Dekleta pogosto sploh ne vedo, da njihova podoba kroži med sošolci, dokler jih na to ne opozori posmeh ali anonimno sporočilo. Sram, ki sledi, je paradoksalen, saj ga čutijo tisti, ki niso nič naredili narobe.
Sistem, ki dohiteva, namesto da bi vodil
Protokoli za fizično nasilje so razmeroma jasni, digitalne manipulacije pa se širijo hitreje, kot nastajajo pravilniki. Ko vsebina zakroži med učenci, dokazi pogosto izginejo hitreje, kot jih je mogoče zbrati. Vodstva šol nimajo pooblastil za poseg v zasebne naprave, postopki pa se lahko končajo brez epiloga. V takšni pravni praznini se odgovornost razprši med šolo, starše in širšo družbo.
Virtualni prostor kot blažilnik vesti
Ključni problem ni tehnologija sama, temveč odnos do nje. Virtualni prostor deluje kot blažilnik vesti. Storilec ne vidi neposredne reakcije, ne zazna solz ali tišine, ki jo povzroči. Dejanja se zato pojmujejo kot »šale« ali igre. Empatija, ki je v fizičnem prostoru samoumevna, se v digitalnem okolju razgradi. Nastane kultura, v kateri klik na gumb ne nosi teže posledic, temveč postane sredstvo za potrjevanje v skupini, opozarjajo strokovnjaki.
Pravo kot zadnja obramba
Ob tem ne gre prezreti pravnega vidika. Slovenska kazenska zakonodaja, kadar gre za pornografske prikaze mladoletnih oseb, ne ločuje med »resničnim« in »realistično ustvarjenim« gradivom. Kaznivi so izdelava, razpečevanje in celo posedovanje takšnih vsebin. A pravo deluje z zamikom in sankcija nastopi šele, ko je škoda že storjena. Družbena preventiva mora zato prehiteti represijo.
Zakon o omejevanju interneta?
V Sloveniji se je pred nedavnim pojavila ideja o zakonu o omejevanju uporabe interneta in aplikacij mlajšim. Zakon bi temeljil na zaščiti otrok in mladostnikov pred škodljivimi vsebinami, pretirano rabo zaslonov ter tveganji, kot so spletno nasilje, zasvojenost in zloraba osebnih podatkov. Ključna ideja zakona je določitev starostnih omejitev za uporabo določenih družbenih omrežij in aplikacij, uvedba obveznega preverjanja starosti ter večja odgovornost ponudnikov digitalnih storitev. Pomemben del bi predstavljala tudi izobraževanje staršev in šol o varni rabi interneta ter spodbujanje digitalne pismenosti med mladimi.
Digitalna etika kot razvojna naloga družbe
Vprašanje, ki presega posamezne primere, je širše: kakšno digitalno kulturo gradimo? Če postane telo zgolj podatek, obraz pa surovina za manipulacijo, izgubljamo temeljni občutek nedotakljivosti človekovega dostojanstva. Rešitev ni v prepovedovanju tehnologije. Umetna inteligenca bo postajala zmogljivejša in dostopnejša. Kot opozarja Tina Rezar, podpredsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije, je ključ v vzgoji za digitalno etiko – v razumevanju, da je vsaka objava dejanje z moralno in pravno težo. Šole potrebujejo jasne in transparentne protokole, starši pa pogum za odkrit pogovor in prijavo nasilja. Organizacije, kot so Logout, Safe.si in Spletno oko ter TOM-telefon, ostajajo pomembne oporne točke, a same ne morejo nadomestiti kulture odgovornosti.
Tehnologija sama po sebi ni ne dobra ne slaba. Postane takšna, kakršno vrednostno okolje zanjo ustvarimo. Če želimo, da šolski prostor ostane varen, moramo digitalni svet razumeti kot podaljšek resničnega z enakimi pravili spoštovanja, odgovornosti in dostojanstva. V nasprotnem primeru bomo vzgojili generacijo, ki bo tehnično napredna, a etično dezorientirana.
