Devetnajstletni Tadej prihaja iz Lepe Njive. Odraščal je na kmetiji in izkusil tisto pravo kmečko življenje, ki si ga mogoče sploh ne zamišljamo več. Bilo je to trdo delo in veliko odrekanja. Še preden sva zares sedla k pogovoru, mi je povedal, da je danes slabše spal. Skrbi ga kar nekaj reči, tudi takšne, ki večino sovrstnikov ne. Zgodba mladega fanta z velikimi očmi in prikupnim naglasom se me zelo dotakne in na trenutke ostanem čisto brez besed. Vsega nisva zapisala, sva pa skozi pogovor veliko povedala.
Vedela sem, da si iz Savinjske, nisem pa vedela, da imate doma kmetijo.
»Ja, en čas sem imel svojega telička in kure. Sicer pa imamo še druge živali, kar nekaj gozda, travnike. Dela ne zmanjka. Mama vsak dan vstane nekaj do petih in potem do večera rihta, kar je treba.«
Kako si odraščal?
»Na kmetih noben dan ni isti, hkrati pa delaš vsak dan, cel dan, pa nikoli ni konca. Bili smo navajeni na delo, na to, da nimaš prostega časa, da ne hodiš ven. Mi smo doma sredi gozda, če lahko tako rečem, najbližji prijatelj je bil šest kilometrov stran. Sošolci so imeli telefone že v tretjem razredu, jaz sem ga dobil šele v osmem. Nekega starega, toliko, da lahko pokličem. Trije otroci smo bili, imam brata in sestro, igrali smo se med seboj. Štor smo privlekli, vzeli vsak svoj žebelj in igrali, kdo ga prvi s kladivom zabije. Hodili smo na marof in se metali s strehe na seno. Že pri 11 letih sem začel delati na žagi. Kar sem zaslužil, sem vložil v traktor, da bi spet delal. Lani smo ta traktor prodali.«
Torej si večino časa preživel doma. Ni bilo toliko časa za druženje?
»Do 14. leta se nisem družil z nikomer. Takrat sem si kupil svoj prvi motor, 630 ur na žagi sem naredil zanj. Imam kar veselje do motorjev, ta je bil prvi, a ne edini«.
Če sem do zdaj kdaj samo potihoma razmišljala, da se veliko mladih kdaj ne zaveda, v kakšnem privilegiranem svetu živijo, povem zdaj to naglas.
»Pri nas nismo praznovali nič, niti božiča, ni prišel Božiček, niti dedek Mraz. Botra je kdaj prinesla jajca za veliko noč. Nismo praznovali rojstnih dni. Prvič sem praznoval 18. rojstni dan, in to ravno v eMCe-ju. Takrat so prijatelji okrasili plac in mi kupili skiro, da ne bi ves čas hodil peš. Velikokrat sem prišel v Velenje peš in šel peš nazaj, tri ure pa pol v eno smer.«
Učitelji niso opazili, da pri tebi nekaj ne »štima«?
»Verjetno so. Ena mi je kasneje povedala, da so. Samo … Da pač ne morejo nič narediti.«
Ne morejo nič narediti?! Si kdaj razmišljal o tem, kako drugače živijo tvoji sošolci?
»Ko sem bil mlajši, sem zelo zavidal tistim, ki jim ni bilo treba delati. Jaz nisem imel prostega časa, da bi kar tako nekaj okoli hodil. Dobra stvar tega je mogoče, da imam delovne navade. Brez tega ne bi mogel delati, kar zdaj delam, tehnična dela na velikih koncertih.«
Kaj pa srednješolsko izobraževanje?
»Šel sem z mehanika kmetijskih in delovnih strojev v Šentjur, tam sem v dijaškem domu živel dve leti. Zelo je bilo lepo. Najprej sem se sicer moral navaditi. No, kasneje sem pa zaradi družinske situacije v šolo hodil iz Kriznega centra za mlade iz Slovenj Gradca. To pa pomeni, da sem se zbudil ob pol štirih zjutraj, da sem prišel z javnim prevozom pravi čas do šole. Nazaj sem se vrnil ob šestih zvečer. To je bilo čisto preveč. Zato sem se prepisal v Velenje, na elektro šolo. Tu sem nekaj časa živel v dijaškem domu, kasneje sem se preselil v privatno stanovanje. Živel sem skupaj z eMCe-jevci – Luko, Dimitrijem in Stefanom. To mi je bilo pa res okej, kot da živim z najboljšimi prijatelji. Videlo se pa je, da ni nobene ženske, ker je bil hladinik non-stop prazen (smeh). Šolo sem tu potem uspešno končal.«
Kako si prišel v eMCe?
»Naključno. To je bilo leta 2022. Brat me je vprašal, če bi šel z njim po učbenike v Velenje. Predstavil mi je družbo, v kateri sta bila tudi Gal in Bine, sami fajn pobi. In odkar sem jih spoznal, sem vsak dan v eMCe-ju, ker so tam oni. Tisti dan, ko sva se z Galom spoznala, sem zamudil bus za Savinjsko. Gal mi je rekel, čeprav me sploh ni poznal, da bo z mano celo noč na avtobusni počakal, da bom lahko šel zjutraj domov. In res je. To je moj najlepši spomin. Še zdaj kdaj prespim pri njem, njegova mama je tudi zelo prijazna do mene, dobro se razumemo.«
Kako si se počutil tu?
»Najprej mi je bilo čudno. Pri nas doma v Lepi Njivi nisi slišal niti za travo (smeh). Do mene je prišel in rekel: »Ej, Tadej, ti skoz sam sediš tule, a ne bi rajši kaj naredil pa zaslužil?« Začel sem delati kot dežurni, kasneje za šankom, nato tehnika. Dian, Žiga, Muhič, Erik, oni so mi poleg Gala resnično pomagali v življenju.«
Kakšni so bili prvi delovni dnevi?
»Prvi dan sem bil dežuren, bila je gneča, a prijetno vzdušje, všeč mi je bilo. Vedno mi je bilo malo nerodno, zaradi »kelnarjenja« pa sem se naučil pogovarjati in razumeti ljudi. Prepoznam čustva, tudi jezo, in potem znam pristopiti. Najtežje mi je bilo premagati ta strah, se soočiti z ljudmi.«
Zakaj hodiš v eMCe?
»Menim, da vsak, ki hodi v eMCe, pride sem z razlogom. Vsak od obiskovalcev ima svojo zgodbo, travmo, svoj problem. Zaradi eMCe-ja sem ugotovil, da ni normalno, kaj vse se je dogajalo meni v otroštvu in mladosti. Glede na to, kaj vse sem slišal, pa tudi ni nekaj najhujšega, kar bi se mi lahko zgodilo. Mnogi imajo še hujše zgodbe. Tu te vsi sprejmejo. Znamo se poslušati med seboj, si pomagati.«
Za teboj so težke preizkušnje. Kaj, bi rekel, te je najbolj zaznamovalo?
»Gotovo to, da sem se v nekem trenutku opogumil in se rešil iz tega kroga nasilja. To me je zaznamovalo – pozitivno.«
Če nekdo, ki to bere, tudi zbira pogum, kaj bi mu svetoval?
»Moraš nekomu povedati, več časa ko to držiš v sebi, slabše je in težje je povedati. Ker sem bil ves čas doma, nisem imel nikogar, ki bi mu lahko zaupal. V šoli sem se pa držal bolj zase. V zadnjih treh letih osnovne šole sem postal odličnjak in dobil posebno priznanje, za učenca, ki je najbolj izboljšal svoj uspeh. To mi je predal župan. Doma se za šolo niso zanimali, jaz sem bil pa vesel.«
Omenil si, da si nekaj časa živel v kriznem centru. Bi z bralci delil to izkušnjo?
»Ustrezal mi je pogovor, zaposlene gospe so se tam z mano veliko pogovarjale. To je bilo najtemnejše obdobje v mojem življenju. Razmišljal sem o samomoru. A tam si pod stalnim nazorom. Ko se zbudiš, pozvoniš, te peljejo do stranišča, lahko uporabljaš kuhinjo, dnevno sobo in teraso, omejen čas. Bil sem sam, nisem imel »cimrov«. Tam sem bil dva meseca. Veliko sem razmišljal in ugotovil, da rabim čas zase, to je skoraj najbolj pomembno v življenju. Nisem se ustavil že od otroštva, nisem se spraševal, kaj se mi dogaja, meni so bile ene stvari normalne in sem mislil, da se dogajajo tudi drugim. Tu sem šele zares ozavestil, kakšno življenje sem imel do zdaj. Od takrat delam na sebi, končno imam normalno »kilažo«. Prej sem bil zelo suh, čeljust sem imel kar udrto. To je od dela, od stresa. Ves čas sem bil živčen, strah me je bilo.«
Pred najinim pogovorom sva govorila o alkoholizmu …
»Ko si bil majhen, so ti že ponujali »toukec«, ker je to baje fajn za holesterol (smeh). Pivo so ti kar nalili, kadarkoli si ga lahko dobil, se ni nobenemu zdelo nič takega. Zdaj sploh ne pijem veliko, se mi je kar zamerilo. Alkohol prinaša same slabe stvari. Že zjutraj so bili ljudje na kmetih v kevdrih, kdaj čisto rdeči. Na kolinah smo otroci ure in ure na minusu mešali maso za krvavice, starejši so šli pa že kaj spiti. Roke so te pekle, tako mrzlo je bilo. Še zdaj se spomnim tega občutka.«
Kje živiš danes?
»Zdaj znova živim doma, ker starši rabijo pomoč. Oče je zelo bolan, ne hodi več, mama ne zmore vsega sama. Brat in sestra sta se odselila. Trudim se, da bi vsaj malo pomagal mami.«
Bi lahko rekel, da ste si dali novo priložnost?
»Ja. Mislim, da ja.«
Si še predstavljaš življenje na kmetiji?
»Ja, a na kakšni že razviti. Obstaja veliko mehanizacije, sploh za velike kmete, subvencije pa ti olajšajo, če moraš kej večjega kupiti. Naša kmetija glede na velikost tem kriterijem ne zadosti. Želim si imeti nekaj svojega. Pa tak prihodek, da se ne sekiram ves čas, a bom prišel skozi mesec ali ne. Rad bi bil svoboden, da si ne bi lomil hrbta vse življenje in bil na starost popolnoma uničen.«
Življenje se ti je vendarle spremenilo. Si odrasel, polnoleten, sprejemaš svoje odločitve, imaš več časa. Kaj rad počneš?
»Z avtom se rad vozim, v fitnes sem začel hoditi. Hodim na sprehode. Že od nekdaj rad veliko hodim. Odkar sem spet doma, spoznavam svoje starše na novo, prej se nismo zares nikoli pogovarjali. O ničemer. Zdaj sem šele izvedel, da je bil oče dober nogometaš, pokazal mi je celo staro fotografijo, sploh ga nisem prepoznal. Postaven, močan. Mama mi je zaupala, kako je odraščala. Težka in huda zgodba.«
Kakšne pa so tvoje vrednote, čemu slediš? Česa ne maraš?
»Delo. Treba je biti prijazen do vseh. Vedno rečem, da nikoli ne veš, kdo bo tvoj šef (smeh). Niso mi všeč dvolični ljudje, pa tisti, ki samo govorijo, kaj bodo naredili, naredijo pa nič. Pomembno je tudi, da si fer do drugih.«
Kakšno pa je trenutno tvoje delo, poleg vsega, kar delaš v eMCe-ju?
»Delam na koncertih. Razložimo kamion, zvežemo luči in LED-ekrane. Delo mi je všeč, res pa je, da veliko bedimo. Je kar tempo, s koncerta na koncert. Večinoma delamo čez vikend, ko so moji prijatelji prosti, jaz sem pa čez teden, ko so zasedeni (smeh).«
Kaj pa načrti za prihodnost?
»Trenutno avto »porihtati«, si poiskati redno službo. To je zame najbolj pomembno. Potrebujem resno službo, ne morem se več zanašati na študentsko delo. Urediti moram tudi spanje, s tem imam še nekaj težav. Zaenkrat bom živel še doma, čeprav imam do prve trgovine 7 kilometrov, tega si v Velenju ne morete predstavljati (smeh).«