Velenje, 23. decembra – Minilo je natanko 35 let od plebiscita, na katerem smo državljanke in državljani Slovenije odločali o naši samostojnosti in neodvisnosti. Enotnost naroda je bila v tistem času na vrhuncu, vsi politični akterji pa so poenoteni delali za to, da bi narodu omogočili, da bi uveljavil svojo željo in voljo o lastni prihodnosti.
Predpriprave
Po burnih dogodkih v skupni državi, vojaških intervencijah JLA in protestih državljanov so na seminarju kluba poslancev Demosa v Poljčah pri Begunjah na Gorenjskem sprejeli odločitev, da se 23. decembra 1990 izvede plebiscit o samostojni Sloveniji. Slovenska javnost je za to izvedela še isti dan. Eden glavnih pomislekov takratnih politikov je bil čas osamosvojitve. Če bi se Slovenija osamosvojila takoj po razglasitvi rezultatov plebiscita, na to vojaško ne bi bila pripravljena, zato je bil kasneje dogovorjen šestmesečni odložilni rok. Osnutek zakona o plebiscitu je bil sprejet 21. novembra, po anketi, opravljeni v časopisu Delo, pa se je nakazovalo, da ima večina prebivalcev že jasno izdelano mnenje o samostojnosti države.
Sprejet poseben zakon
Skupščina Republike Slovenije je 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. V skladu z zakonom se je morala za uspeh plebiscita o vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« pozitivno opredeliti večina volilnih udeležencev.
Zakon o plebiscitu je bil sprejet na miklavževo, 6. decembra 1990, z 203 glasovi za in štirimi vzdržanimi. Dopoldan istega dne so stranke podpisale sporazum o skupnem nastopu na plebiscitu, v katerem so se dogovorile o usklajenem delovanju pri izvedbi plebiscita. Ob sprejetju zakona o plebiscitu sta bili sprejeti tudi izjava o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope in Izjava o dobrih namenih, v kateri je bilo zapisano, da izvedba plebiscita ni usmerjena zoper nikogar v Jugoslaviji ali izven nje, ter da enako pravico priznavajo tudi drugim narodom v Jugoslaviji.
Kampanja Moja dežela, naša država
Prihajati so začela pisma podpore Slovencev iz tujine. V naslednjih dneh so politiki sledili pobudi predsednika Demosovega poslanskega kluba, dr. Franca Zagožena, ki je vzkliknil »Okrasimo Republiko!« Začeli so s kampanjo za pridobivanje ljudi za plebiscit. S skupnimi nastopi so politiki plebiscitu dali vsenarodni nadstrankarski značaj. Začela se je vseslovenska kampanja s sloganom »Slovenija, moja dežela, je naša država«.
Šest dni pred plebiscitom, 17. decembra 1990, se je v Kočevski reki postrojila enota teritorialne obrambe, ki jo je pregledal takratni predsednik Republiškega izvršnega sveta Lojze Peterle. S tem so hoteli okrepiti samozavest ljudi, ki so se pripravljali na glasovanje, in okrepiti zavedanje, da je država pripravljena odločitev naroda, če bi bilo treba, braniti tudi z orožjem.
Rekordna udeležba volilk in volilcev
Plebiscita se je udeležilo kar 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev. Udeležba je bila že v jutranjem času rekordna, zato so nekaj volišč lahko zaprli že dopoldan, saj so svoj glas prišli oddat prav vsi volilni upravičenci iz volilne enote.
Natanko ob 22. uri in 45 minut, po polovici preštetih glasov, je bilo jasno, da se je za samostojno državo odločila večina. 1.289.369 volivcev oziroma 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev je obkrožilo »DA« in tako glasovalo za samostojno in neodvisno Slovenijo. 26. decembra 1990 je dr. France Bučar slovesno razglasil rezultate plebiscita. Na podlagi rezultata je slovenska skupščina 25. junija 1991 uzakonila Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracijo o neodvisnosti in s tem postavila pravni temelj slovenske samostojnosti.
