Ljubno ob Savinji – V Vrbju na Ljubnem ob Savinji je vodna ujma v noči s 3. na 4. avgust 2023 vzela številne domove in gospodarska poslopja ter uničila številne komunalne objekte. Prav na drugo obletnico stihije so uspeli izvesti tradicionalni flosarski  in praznični program. Vezanje in vdiranje flosa, spust po Savinji in flosarski krst so bili povezani v tradicionalno 65. flosarsko  prireditev, ki je slikovito prikazala del splavarjenja v spomin na čas pred skoraj 100 leti.

Nekoč trdo delo danes kot idilično početje

Takrat so vlcerji, lastniki žag in lesni trgovci les splavljali po reki Savinji (inDreti) po vodni poti v sosednje kraje takratne države. Flosarija kot trdo, nevarno delo je terjala usposobljene, močne in brihtne flosarje, ti pa so kupaj s trgovci prinašali slepe denarce za boljše življenje v gozdnate predele Zgornje Savinjske in Zadrečke doline. Tedanje zahtevno opravilo, ki se z razdalje časa podoživlja kot idilično početje, tukajšnja skupnost, društva in posamezniki že več kot 65 let prikazujejo na flosarskem prazniku, svoj čas s čudovito etno povorko in prikazom del na kmetijah, v gozdu in rokodelstvu. 
Tokrat in že nekaj let nazaj so to z obžalovanjem mnogih opustili. Trdno pa ostaja flosarski krst, ki sloni na entuziazmu nekaj posameznikov in ob podpori občine – vezanje in vdiranje flosa, splavitev in mokri krst zelenca. 

Splavili 10-tonski flos

Tudi letos so to čast omogočili kar dvema pripravnikoma-krščencema: Patriku Arniču in Rožletu Stajnerju, menda letošnjemu obetavnemu flosarskemu podmladku. Flosarska posadka Davida Pečnika (Flosarsko društvo Ljubno) s prvim krmanižem Martinom Juvanom Čuksom, njegovim pomočnikom Silvestrom Kukovičem in zadnekom, ki pripomore v ospredju dogajanja, županom Franjem Naraločnikom, je naloge okrog flosarije porazdelila tudi na mlajše, še »zelene« pripravnike tega nikoli pozabljenega sezonskega poklica. 
Zbrana velika množica, ki vsako leto ob vsakem vremenu pospremi ta »krstni« dogodek, se je zbrala na bregu primerno narasle reke Savinje in pospremila splavitev velikega, 10-tonskega lesenega flosa. Zahtevno, po svoje nevarno vdiranje, ob komandah prvega, mednarodno uveljavljenega flosarja Čuksa, je bila priložnost za dokumentarno snemanje ob dokončanju splava, splovitvi ter kasneje še flosarskem krstu. Ko sta zelenca-pripravnika zagovarjala svoje, še vedno pomanjkljivo znanje, in se izkazala v špičenju flosarskih kolov, je sveti Miklavž odredil obredni blagoslov, ki so ga izvedli za to zadolženi flosarski ceremoniarji.

Voda na glavo, vino v grlo

Krst zelencev se je zgodil po starem običaju – škaf Savinje na glavo in liter rdečega na eks. Arnič in Stajner sta kot prisego prebrala zaobljubo, da bosta zvesta postavam flosarskega stanu ter vedno pripravljena na delo in ob visokih vodah na »ho-ruk« pri vsakršnem flosarskem opravilu.  Še vsa zelena od udiranja in splavitve flosa sta kot preizkus prakse ošpičila vsak svoj flosarski kol, ob preverjanju znanja pa sta morala še dokazati lepo vedenje, klečanje pred slovesnim zborom. Zadolženi pomočniki so nato vsakemu posebej skozi rešeto zlivali hladno vodo na pregreto glavo, kar bi naj pomenilo kaljenje flosarskega navdiha.  Ob tem je varovancema trdno stal ob strani boter, direktor družbe Biomasa iz Luč (in Nazarij) Rok Suhodolnik. 
Rok Suhodolnik je ob tem dejal: »Čestitke vsem flosarjem za praznik, še posebej mladima zelencema, ki sta po krstu s škafom vode čez glavo in slovesno prisego postala prava ljubenska flosarja.  Čestitke kraju in prirediteljem za tako izjemno tradicionalno, 65-letno prireditev. Z željo, da flosarja v krožišču v Radmirju ne bi nikoli več plavala, kot je to bilo pred dvema letoma.«