Velenje, 19. maja – V prostorih MČ Levi breg vzhod so znova imeli priložnost, da so z manjšo slovesnostjo počastili visok sokrajanov življenjski jubilej. Tokrat je to bil Đorđe Ostojič, ki je dopolnil 90 let.

V MČ živi od leta 1980, ko je z ženo prvič prespal tukaj, »ravno na božični večer,« je povedal. »Blok, v katerem živimo mi, je bil zgrajen prvi. Pred tem smo živeli v Šmartnem ob Paki, kamor sva se z ženo Evo s Hrvaške preselila leta 1962, saj sem za Šmartno igral nogomet. Nato sva se tukaj tudi zaposlila. Začeti živeti v tej mestni četrti je bil privilegij, saj so bili prostori ogrevani, voda je bila topla, a najino srce je za vedno ostalo v Šmartnem.«

Od takrat se je v 45 letih spremenilo veliko. Postopno so zrasli novi bloki. »Ko smo se preselili sem, so bile okoli bloka njive. V službo sva z ženo pogosto prišla umazana, saj je bilo naokoli polno blata. Danes je za okolico bolj poskrbljeno. Igrišč za otroke, kot jih imamo danes, ni bilo. Veliko stanovalcev se je zamenjalo, nekateri so umrli, drugi so se preselili, tako da marsikoga ni več tukaj,« se spominja slavljenec. Kot je dejal, je njuno srce ostalo v Šmartnem, a sta se vseeno vživela v življenje v Velenju. Udeležujeta se dogodkov, ki jih pripravi društvo upokojencev, in sta hvaležna predsednici MČ Zofiji Šuligoj, s katero se že dolgo poznata.

Đorđe opiše svoj dan, ki ga začne okoli sedme ure. Najprej 30 minut telovadi, nato zajtrkuje, z ženo, ki je osem let mlajša, spijeta kavo. »Nato preberem časopis in grem na sprehod. Sledi kosilo, po njem pa si malo odpočijem, predvsem v zimskem času, v hladnejših dneh popoldneve preživim za računalnikom in pred televizijo. V toplejših mesecih pa večino časa preživiva na vikendu v naravi, in to so najini najljubši dnevi. Imam pa nalogo, da po kosilu pospravim mizo in posodo. Žena res poskrbi, da sem čim več v gibanju,« sklene opis dneva z nasmehom.

Srečo in zadovoljstvo so jima v življenje prinesla rojstva vnukov in pravnukov, s katerimi so ustvarili mnogo lepih spominov. Pa želje? Osebne seveda, da bi jima služilo zdravje, sicer pa, da bi v MČ uredili ploščad in garaže, da se vrne občutek urejenosti in ne zanemarjenosti in zapuščenosti. »Najina želja je, da bi bili mladi v skupnosti čimbolj aktivni. V naši skupnosti si želiva mir med vsemi nami in razumevanje. Dobri odnosi se naj ohranjajo s prijaznostjo in lepo besedo.«