Velenje, 28. marca – »Če je kdo prinesel spoštovanje v naš blok, je to Beli. Odkar je naš sosed, si rečemo »dober dan«, pridržimo vrata in se zahvalimo,« je o someščanu Fadilu Krupiću dejala predsednica MČ Levi breg vzhod – ali Kardeljeve ploščadi – Zofija Šuligoj. Pa niso bile te njene besede izrečene zato, ker so se člani sveta MČ in predsedniki društev, ki delujejo v MČ, zbrali, da bi počastili Krupićevih 90 let, temveč zato, ker je to res.

Kdor Belega pozna – in teh je v Velenju in še marsikod drugod veliko – bo pritrdil, da je Fadil zelo prijazen, vljuden in uglajen tovariš, sicer pa klen Bošnjak in ponosen Velenjčan. »In še vedno komunist,« hitro doda, če ga že opisuješ. Prihodnje leto bo 70 let, odkar je član Zveze komunistov.

»Ne bomo govorili o politiki,« je najprej rekel, ko je izzvenela pesem za vse najboljše, ampak iz svoje kože ni mogel. Hitro je »padel« v zgodovino, v svoje spomine na Jugoslavijo, Slovenijo in Velenje, na delo v Premogovniku Velenje in številne knapovske kamerade, na »soborce« na mnogih svojih funkcijah, ki jih je opravljal bodisi v delovnem kolektivu bodisi v občini. In ni bilo odveč poslušati zgodb in spominov, ki smo jih slišali že večkrat, pa so vedno znova zanimive, presenetljive. Še bolj pa je presenetljiv Belijev spomin. V njem so datumi, imena, dogodki, kraji, citati njegovih besed in besed drugih … Izjemno!

Hvala, ker me spoštujete!

»Zelo spoštujem to državo, ker mi je dala vse. Ne samo meni, tudi mojim rojakom. Na vseh delovnih mestih in funkcijah sem delal najboljše, kolikor sem lahko. V osamosvojitveni vojni sem bil predsednik mobilizacije, ker so mi Slovenci zaupali. Ponosen sem enako na svojo domovino, BiH, in na Slovenijo, kjer sem preživel dve tretjini svojega življenja. Tu so rojeni moji otroci, vnuki in pravnuki, ki jih vse učim, naj bodo pošteni. Hvala, ker ste me tako počastili. To je dokaz, da me ljudje spoštujejo,« je dejal potem, ko je prejemal čestitke in cvetje in je zarezal v torto.
Živi srečno in zadovoljno, je večkrat poudaril, čeprav tudi z grenkobo v glasu, da ob njem ni več drage in spoštovane žene. »Imam pa dobre sosede,« poudari in pogleda Zofijo Šuligoj. »Enkrat me ni videla cel dan, pa je že povprašala pri mojem sinu, kaj je z mano … Spal sem.«

Živa enciklopedija

Fadil Krupić − Beli ogromno bere, spremlja aktualno politično in družbeno dogajanje doma in po svetu, zato si predvsem želi miru, da bi bil človek človeku človek, da bi se mladi učili in dobili zaposlitev.

O narodnoosvobodilnem boju slovenskega naroda več od velike večine Slovencev. 2. svetovna vojna ga je ujela sredi brezskrbnega otroštva v rodnem Sanskem Mostu. Premajhnega, da bi prijel za puško, a dovolj velikega, da je NOB jugoslovanskih narodov v njem za vse življenje vzbudil globoko spoštovanje in občudovanje do borcev in komandantov partizanskih enot ter še posebej do njihovega vrhovnega komandanta Josipa Broza − Tita.

Osnovno šolo in nižjo realno gimnazijo je v letih 1945−1953 obiskoval v Sanskem Mostu, leta 1962 je končal posebno izobraževanje za finančnega kontrolorja v ljudski banki Zenica. Po različnih delovnih mestih v BiH je leta 1970 prišel v Slovenijo in se zaposlil v tedanjem Rudniku lignita Velenje, kjer je delal do upokojitve leta 1990. Deloval je v organih v podjetju in kasneje v lokalni skupnosti. V letih 1998−2002 je bil član mestnega sveta in aktiven tudi v ZZB NOB Velenje. Med številnimi priznanji je leta 1987 prejel medaljo zaslug za narod.