Ob 8. marcu, dnevu, ki nas spominja na pomembne dosežke žensk na vseh področjih življenja, izpostavljamo tudi vlogo učiteljice kot močnega stebra družbe. Učiteljice ne prenašajo zgolj znanja, temveč tudi oblikujejo prihodnost skozi vpliv, ki ga imajo na mlade. V njihovih rokah je moč, da otroke vodijo, jim pomagajo razvijati sposobnosti in življenjske veščine ter jih spodbujajo k samostojnosti in kritičnemu razmišljanju. Kljub vsem izzivom, s katerimi se soočajo pri vsakodnevnem delu, ostajajo srce izobraževalnega sistema.
Na pogovor smo povabili učiteljico razrednega pouka na osnovni šoli Mihe Pintarja Toleda Tanjo Jerončič, da bi z nami delila svoje izkušnje in poglede na vlogo učiteljice v sodobnem izobraževalnem sistemu.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za poklic učiteljice, in kaj vas še vedno motivira pri vsakodnevnem delu?

»Težko rečem, da me je za poklic učiteljice nagovorilo kaj velikega in izjemnega. V času usmerjenega izobraževanja sem se kot 14-letnica pač morala odločiti, kaj bom, in izbrala sem srednjo pedagoško šolo. Spomnim se sicer, da sem kot učenka zelo občudovala eno od svojih učiteljic, a ne verjamem, da je bilo to ključno. Sem pa v času študija ugotovila, da sem kar na pravi poti.
Pri vsakodnevnem delu me verjetno najbolj motivira preprostost otrok, njihove ideje, neverjetne domislice, humor in to, da vsak od njih predstavlja iz dneva v dan poseben izziv. Pa kakšna mimogrede izrečena pohvala sedanjega ali bivšega učenca ali staršev mi daje vedno nov  veter v pedagoška krila.«

Kako vidite vlogo učiteljice v današnji družbi in kako se je ta vloga spremenila v zadnjih letih?

»Vloga učitelja se je v zadnjem času vsekakor zelo spremenila. Zdi se mi še pomembnejša kot nekoč. Otroci zdaj z učitelji preživljajo več časa kot s starši. Ključno je, da se tega zavedamo. Otroci so gradnik prihodnosti, zato naj družba skrajno previdno ravna z njimi, pa tudi z učitelji, seveda. Naš poklic je res bolj ženski, a v tem ne vidim težave. Mogoče je to, da nas je v šoli več žensk, za kaj tudi dobro. Ko opazujem moške sodelavce, ne opažam, da bi se ravno zaradi spola s šolskim delom bolje spopadali in bili pri tem uspešnejši.
Res je sicer, da je med ravnatelji več moških, a prej verjetno zato, ker si več upajo, prej ocenijo, da so za razpisano delovno mesto sposobni. Ženske znamo biti do sebe mogoče preveč zahtevne in kritične in v zvezi z vodstvenimi funkcijami posledično bolj zadržane, žal. Pa ne samo v šolstvu, tudi sicer – v gospodarstvu, politiki ipd.«

Kateri so največji izzivi, s katerimi se kot učiteljica soočate, in kako jih premagujete?

»Največji izziv mi predstavlja družba kot celota, način življenja, stanje vrednot in duha. Šola je vedno bila in je tudi zdaj ogledalo družbe in iluzorno je pričakovati, da je družbene spremembe ne bi oplazile. Težko se soočam s hitenjem, z zbiranjem točk, s tekmovalnostjo, površnostjo, populizmom in še najtežje z očitki, kako je naša šola slaba. Kako zahteva le reprodukcijo večinoma nepotrebnih znanj, da učenci pri tem nič kritično ne razmišljajo, da premalo ustvarjajo, da so apatični, da v šoli pogosto ne slišimo njihovih želja, ne vidimo njihovih močnih področij ipd. Pa da morajo učiteljem vrniti avtoriteto. To je stvar, ki jo prepogosto slišim in se z njo težko soočam. Kdo bi učiteljem vračal avtoriteto? Kdo ima to moč ali znanje? Učitelj gradi avtoriteto sam. Le pustite ga, da opravlja svoje strokovno delo. Z nenehnimi kritikami, napadanjem in vtikanjem v stroko se dela precejšnja škoda. V taki klimi je težko ohraniti mir, vedrost in ustvarjalnost, tako pomembne stvari za polno delo z mladimi.«

Kako se pri delu trudite spodbujati učence, da razvijajo svoje sposobnosti in se naučijo tudi življenjskih veščin?

»Ne počnem česa zelo čarobnega ali nenavadnega. Dovolj je opaziti in slišati otroka in najti prave trenutke, da se z učencem povežeš in ga vodiš na njegovi poti učenja in odraščanja. Ko pride do privzgajanja življenjskih veščin, pa si učitelji odgovornost delimo z otrokovo družino. In tako je prav in tako mora biti in ostati.«

Kaj menite o pomenu ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem, še posebej za ženske?

»S koronskimi časi se nam je to ravnotežje precej zamajalo. A tudi tega ne bi delila po spolu. Zdi se mi, da smo kar vsi postali ves čas dosegljivi, zagotovo ne samo v šolstvu. Povsod se je delavnik raztegnil na prevelik del dneva in to nosi s seboj resne posledice. Žal največje na osnovni celici – družini, na medsebojnih odnosih in – kar je najbolj žalostno – na otrocih.«

Kakšne spremembe bi želeli v izobraževalnem sistemu?

»Najbolj bi si želela zmanjšanja normativov pri številu učencev v oddelkih. Otroci so zdaj drugačni, potrebujejo več prostora in časa. Veliko je tudi govora o količini učne snovi, a znotraj tega se bo spreten učitelj še nekako znašel in ločil zrnje od plev. V izobraževalnem sistemu bi odpravila tudi goro dokumentacije, s katero učitelji izgubljamo velik del energije, ki smo jo pred tem lahko namenjali delu z učenci. Pa odpravila bi ta nenehen nadzor staršev skozi razne eAsistente, pametne ure in mobitele – to nadležno helikoptersko lebdenje nad otrokom vsako minuto njegovega dneva. Kje so časi, ko je otrok sam doma povedal za negativno oceno … Ko se je moral sam soočiti s problemom, ga skomunicirati in reševati. Veliko priložnosti za privzgajanje življenjskih veščin smo mu odvzeli s tem pretiranim nadzorom, pa se tega premalo zavedamo.«

Kateri so po vašem mnenju ključni dejavniki za uspešno sodelovanje med učitelji, starši in učenci pri ustvarjanju najboljših pogojev za učenje?

»Ključni dejavnik je odprta in spoštljiva komunikacija. Sodelovanje naj temelji na pozitivnem odnosu, razumevanju različnih vlog in konstruktivnem reševanju izzivov. Za otroka bo najbolje, če bodo starši, kot nekoč, čim bolj starši, učitelji pa naj bodo učitelji. Pa zaupanje je ključna stvar. Zaupajmo drug drugemu in otrok bo v taki klimi deloval lažje in bolje.«