Za Šoštanjčanko Matejo Bricman bi težko rekli, da je v lokalnem okolju nepoznana. Pravzaprav jo vsi dobro poznajo vsaj po enem od njenih »poklicev«. Je gostinka, že 22 let zaposlena v gostišču Kajuh, že dolga leta pa je tudi gasilka. Lahko bi jo poznali tudi kot vzgojiteljico predšolskih otrok, saj je za ta poklic naredila prekvalifikacijo, a v njem ni nikoli delala.
Delo v gostinstvu velja za dokaj naporno. Kako se zdi vam?
»Zadnji dve leti sem kuharica in delam le dopoldne, saj imamo kuhinjo odprto samo takrat. Prej sem bila dolga leta natakarica. Je naporno – kakor kdaj. Res si veliko na nogah, to je delo z gosti, ampak saj gre. Je pa bilo včasih precej drugače, več se je točilo žganja in nekateri gostje so bili za šankom cele ure. Zdaj tega ni več. V naš lokal prihaja veliko gostov na malico in kosilo.«
Kakšen odnos so imeli gostje do mlade natakarice?
»Jaz nisem imela težav. Postaviti moraš svoj jaz in do gostov vzpostaviti primeren odnos. Mene niso mogli pohoditi, ker sem takšen karakter.«
Je gasilstvo v vaši družini doma?
»V zdajšnji družini ja. Zdaj je gasilski dom naš drugi, včasih celo prvi dom. Z gasilstvom sem se začela ukvarjati, ko sem spoznala moža. Včlanila sem se leta 2010, naredila sem tečaj za gasilko, potem za operativno gasilko, nato sem postala višja gasilka 1. stopnje in letos na zboru članov PGD Šoštanj ‒ mesto še 2. stopnje. Mož Vojko je gasilski častnik 1. stopnje in poveljnik PGD Šoštanj ‒ mesto, sin in hči sta gasilca, to ju zelo zanima, oba sta bila s svojimi desetinami že državna prvaka. Zdaj sta že oba operativca.«
Kako gasilec pridobiva te nazive, za kaj mu jih podeljujejo?
»Upravni odbor se odloči, da podeli nekomu napredovanje na osnovi dobrega dela, uspehov, prizadevanj. Naziv gasilka 1. stopnje sem dobila, ko sem bila mentorica desetini, ki je postala državni prvak. Za 2. stopnjo pa so me predlagali na osnovi uspehov: bila sem četrta po sodelovanju pri operativnih akcijah, za delo z mladimi, glede na število ur intervencij, sodelovanje v intervencijah ob poplavah …«
Kakšno je delo gasilke operativke?
»Je lepo, a kdaj tudi težko. Marsikaj doživiš in vidiš – nesreče, poškodbe, žalost, smrt … Žalostne zgodbe so, a tudi vesele, ki se dobro končajo, ko nekoga rešiš, mu pomagaš in so ljudje hvaležni. Te stvari si zapomniš. Četudi si utrujen, nenaspan, te srečni konci ženejo naprej in polnijo z novo energijo. Sem tudi prva posredovalka in četudi dobim poziv sredi noči, mi, iskreno povedano, ni težko vstati. Za to moraš biti rojen kot takšen človek, to moraš imeti v sebi. Veliko pomagajo usposabljanja, obnovitveni tečaj teorije in prakse imamo vsako leto.«
Ste gasilke enakovredne gasilcem?
»Pri nas je operativk osem in z vsako generacijo mladih se kakšna pridruži. Počutimo se povsem enakovredne in enakopravne. Sama se lotim vseh del, tudi težjih fizičnih, nič se ne »šparamo«. Poleg tega je v gasilskem društvu vedno veliko dela, ki ga lahko opravimo ženske, poleg tistega v operativi in na intervencijah pri administraciji, organizaciji, čiščenju opreme po intervenciji, kuhanju, strežbi na družabnih dogodkih, tekmovanjih. Dela je za mlade in veteranke dovolj. Nepogrešljive smo.«
Praznujete 8. marec?
»Tudi doma smo enakopravni, nas je ravno pol-pol. Vsi doma opravljamo vsa dela, mož velikokrat skuha, sin prav tako uporabi sesalec, če jaz kosim, lahko on pometa (smeh). Nimamo ženskih in moških del. Za dan žena pa se dobimo kolegice in si privoščimo dan zase: gremo smučat, v velnes ali kaj takšnega. Doma pa vedno dobim rožico!«
