Evropska prestolnica kulture (krajše: EPK) je naziv, ki ga za dobo enega koledarskega leta nosi eno ali več mest v Evropski uniji. Akcijo EPK je na pobudo tedanje grške ministrice za kulturo Meline Mercouri sprejel Svet Evropske unije 13. junija 1985. Od leta 1999 EPK za vsako leto imenuje Svet Evropske unije na priporočilo Evropske komisije, ta pa upošteva poglede žirije, sestavljene iz sedmih uglednih neodvisnih izvedencev za področje kulture.

Nosilka naslova EPK je Nova Gorica, v partnerstvu z Gorico

V letu 2025 bodo nosilci naziva EPK skupaj slovenska Nova Gorica in italijanska Gorica ter nemški Chemnitz. To, da EPK sestavljata dve sosednji mesti v dveh državah, je svojstven unikat, saj gre za prvo brezmejno evropsko prestolnico kulture. A prav takšna, edinstvena namreč, je zgodba obeh Goric. Nova Gorica je najmlajše slovensko mesto, ki je zgodovinsko in vsakdanje tesno prepleteno z Gorico na italijanski strani meje.
Glavni cilji pobude EPK so ohranjati in spodbujati raznolikost kultur v Evropi in poudarjati njihove skupne značilnosti ter povečati občutek državljanov, da pripadajo skupnemu kulturnemu prostoru na eni strani ter spodbujati prispevek kulture k dolgoročnemu razvoju mest na drugi strani.
Izkušnje kažejo, da imajo izbrana mesta tudi druge koristi, ki se izrazijo v boljši podobi mesta v očeh domačinov, večji mednarodni prepoznavnosti mesta, večjem obisku turistov, v prevetritvi kulturne ponudbe in v urbani regeneraciji nasploh.

GO!2025 = BORDERLESS

Zgodovina, zgodbe, persone, pretekli, sedanji in prihodnji dosežki kreativnosti, povezovanja in umetnosti obeh Goric se Sloveniji, Italiji, Evropi in svetu predstavljajo skozi vizijo in program GO!2025 = BORDERLESS.
Nova Gorica je neločljivo povezana v urbano somestje z Gorico na drugi strani meje, v Italiji. Obe mesti povezujejo številne skupne zgodbe, skupaj si tudi prizadevata presegati ovire. To sta mesti, ki so ju razdelile vojne, združila pa sodelovanje in tesno prijateljstvo. Prestižni naziv EPK želita udejanjiti skozi zgodbo, v kateri se spomini na preteklost in vizije za prihodnost prepletajo in ustvarjajo učinkovito kulturno strategijo, ki želi dolgoročno izboljšati kakovost življenja prebivalcev celotnega obmejnega območja.

Čeprav sta nosilki naziva mesti Nova Gorica in Gorica, vključeno območje EPK-ja zajema tudi Vipavsko dolino, dolino Soče, Goriška Brda, Trnovsko in Banjško planoto ter del Krasa, na drugi strani meje pa poleg Gorice zaobjema še ozemlje Goriške pokrajine.
Ker je rdeča nit EPK GO! 2025 sobivanje in sodelovanje med obema državama, še zlasti v območju obmejnega pasu, se obeta zanimiv, v prihodnost usmerjen in trajnostno naravnan program, ki nadgrajuje posebnosti in bogastvo edinstvenega čezmejnega območja. Epicenter dogajanja bo Trg Evrope, skupni trg dveh Goric, ki že od leta 2004 uspešno predstavlja sožitje dveh kultur na meji.
Načrtovane aktivnosti si prizadevajo za revitalizacijo urbanega prostora, spoznavanje skupne dediščine čezmejnega prostora in pridobivanje znanja za ustvarjanje kulturne produkcije, ki ne pozna meja in je povezana z osnovnimi vrednotami evropske kulture. V letu 2025 se bo zvrstilo več kot 600 kulturnih dogodkov in bo izvedenih več kot 60 projektov.

Začne se na Prešernov dan

Mija Lorbek je direktorica GO! 2025, Stojan Pelko programski vodja, Neda Rusjan Bric pa umetniška svetovalka GO! 2025 in režiserka otvoritvene slovesnosti, ki bo potekala na slovenski kulturni praznik, 8. februarja. Stojan Pelko je umetniško opisal štiri osnovne sklope uradnega programa GO! 2025:

Vojna in mir

»Nobenega dokumenta kulture ni, ki ni tudi dokument barbarstva,« piše na nagrobnem kamnu Walterja Benjamina na francosko-španski meji. Ko se na meji med Slovenijo in Italijo, kjer sta se v 20. stoletju z vso neizprosnostjo bili obe svetovni vojni, lotevamo kulture, se tega zavedamo. Zato hodimo po Poti miru v spomin na bojišča 1. svetovne vojne in razstavljamo krhke risbe, ki jih je Zoran Mušič prinesel iz koncentracijskega taborišča Dachau. Zato smo na meji zgradili EPIC kot evropsko platformo za interpretacijo 20. stoletja. In zato s projekti, kot sta Rešilec spomina in arhivske brigade ter Umetnost proti puški, problematiziramo sodobne evropske vojne, od Ukrajine do Gaze.

Kreacija novega

Ko je po koncu 2. svetovne vojne jugoslovanski režim vzhodno od Soče moral zgraditi novo mesto, saj je Gorica kot administrativno središče ostala v Italiji, so nalogo zaupali študentu Le Corbusierja Edvardu Ravnikarju. Kako zgradiš mesto iz ničle? Za to potrebuješ vizionarja z evropskimi obzorji – in mladinske delovne brigade! Ko se v dobi umetne inteligence sprašujemo, kako je sploh mogoče ustvariti kaj novega, pogledamo, kdo je gradil zidove arhitekture modernizma, a tudi, kdo je podiral okostenele strukture psihiatričnega zdravljenja. Zato sta naša junaka Ravnikar in Basaglia, a tudi lucidni gledališki režiser Tomi Janežič s svojo Dodekalogijo.

Tihotapci

V slovenski besedi za nelegalno prenašanje blaga prek meje je skrita tišina: tiho(tapstvo). A s praksami čezmejnega prenosa znanj, ljudi, navad in drugih kulturnih dragocenosti se ne ukvarjamo prav nič tiho, temveč plešemo na meji med telesi in roboti (Brezmejno telo), pripovedujemo o izkušnjah generacij na meji (Muzeji na meji), predavamo o mejah jezika, mišljenja in literature (Festival kompleksnosti, Think tank vlak) ter kričimo o usodah sodobnih migrantov (Moja meja je tvoja meja). Ker gremo brezmejno, se ne ustavimo ne na obalah Sredozemlja (Bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja) ne na obzorjih našega osončja (Postmobilnost).

Zelo zeleno

Reki Soči dolguje evropska prestolnica kulture tako smaragdno zeleno barvo celostne podobe kot geostrateško lokalizacijo »med alpskimi gorami in Jadranskim morjem«. Kultura vrača naturi svoj dolg s tem, da jo skrbno proučuje od izvira do izliva (Isolabs), da zna prisluhniti najkrhkejšim bilkam in bitjem (Radio drugega), poučuje, kako organizirati kulturne prireditve brez odpadkov (Ni časa za proč), si prizadeva za lokalno pridelano hrano (Knjižnica semen, Laboratorij za prihodnost hrane) – a tudi tako, da najizvirnejšim sadnim sortam posveča čudovite knjige, razstave in filme (Atlas pozabljenih sadovnjakov, Sadje sonca).